Oglas
Za Godarda je umetnost življenje in življenje je nepredvidljivo. Kdor sodeluje z njim, se mora preprosto prepustiti toku, in pogosto se rodi kaj briljantnega.
Aprila se je v pariškem kulturnem centru Georges Pompidou začela projekcija filmov na čast možu, ki med Francozi velja za utelešenje sedme umetnosti – Jean-Lucu Godardu. Zdaj že 75-letni kultni režiser podobo francoskega filma spreminja že več kot pol stoletja, zato ni čudno, da se bo v okviru minifestivala odvrtelo več kot 200 filmov, tako ali drugače povezanih z Godardom.
Prvi res temeljit pregledToda filmi so le smetana na torti: v središču pozornosti obiskovalcev muzeja je obširna postavitev Travel(s) in Utopia, Jean-Luc Godard 1946-2006, In Search of a Lost Theorem (Pot(ovanja) v Utopijo, iskanje izgubljenega teorema), ki si jo je mogoče ogledati še do 14. avgusta. Velikopotezni razstavni hommage Godardu je postavil – kar Godard sam.
Projekt je sprva nastajal v Godardovem sodelovanju z Dominiquom Païnijem, nekdanjim umetniškim vodjo Pompidoujevega muzeja. Zamislila sta si ga kot nekakšno umetelno tridimenzionalno montažo režiserjevih filmskih prijemov in teoretičnih izhodišč, imenoval pa naj bi se filmska arheologija.
Kar bi lahko bilo ...
Prizore iz Godardovih filmov bi na stenah muzeja spremljale reprodukcije Delacroixovih in Goyevih slik v naravni velikosti, filme bi vrteli na ogromnih zaslonih, kipi pa naj bi bili nekakšne aluzije na Freudove teorije.
Toda usoda je hotela drugače. V mesecih pred majskim odprtjem razstave so se nad muzejem Pompidou zbirali pregovorni črni oblaki – šušljalo se je namreč, da režiser z vodstvom muzeja vse prej kot složno shaja in da razstava verjetno nikoli ne bo odprla svojih vrat. Païni svojega razkola z Godardom še vedno noče komentirati, odprtja (popolnoma spremenjene) razstave pa se ni udeležil. No, sicer pa se ga ni udeležil niti Godard sam.
In kaj je zares nastalo?
Potovanje v Utopijo se razteza čez tri galerije, ki nosijo naslove Danes, Včeraj in Predvčerajšnjim. Zadnji dve povezuje električni vlakec, ki naj bi bil simbol za vlake iz časa holokavsta, eno pomembnejših Godardovih filmskih obsesij. Prostori so zastavljenimi z kopijami skromnih stanovanj, v njih se neprestano predvajajo filmi, v kotih pa "stražijo" plastične rože v cvetličnih lončkih. Na zidove so pribite knjige Schopenhauerja in Batailla, ob njih pa visijo citati iz Godardovih filmov.
Življenje, vredno retrospektive
Godard, ki je v širši javnosti zaslovel v šestdesetih, je bil eden vodilnih predstavnikov novega francoskega vala, nouvelle vague. Njegovi filmi, ki slovijo po svoji prosti, eksperimentalni obliki, se upirajo predpisom klasičnega hollywoodskega filma (na primer s poseganjem po elementih dokumentarnega filma). Zgodbo pogosto prekinejo glasbeni vložki ali nenadno, neutemeljeno streljanje, kar je verjetno posledica Godardove ljubezni do žanrskega filma.
Za Godarda je umetnost življenje in življenje je nepredvidljivo. Kdor sodeluje z njim, se mora preprosto prepustiti toku, in pogosto se rodi kaj briljantnega.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje