Februar je v filmski industriji poseben mesec, čas revizije in oblikovanja kataloga osrednjih dosežkov preteklega leta, čas zlatih globusov in nagrad bafta, ki jim sledi podelitev oskarjev. Uredništvo tujih oddaj, ki oblikuje program tujejezičnih filmov, serij in dokumentarcev na sporedih Televizije Slovenija, to obdobje obeležuje s ciklom vrhuncev iz bere lanskih finalistov za oskarje v različnih kategorijah.

Tokratni cikel je oblikoval selektor Iztok Polanc, ki pravi, da omenjene nagrade močno zaznamujejo postopek izbora filmov: "Nominacija in posledično nagrada filmu prinašata večji potencialni zaslužek v kinih in v kontekstu televizijskega posla višjo gledanost. Naj si o oskarjih mislimo, kar hočemo, enačba je v večini primerov pravilna in rezultat pozitiven."

Pri letošnjem izboru velja poudariti še, da je Televizija Slovenija pravice za predvajanje lanskih nominirancev in nagrajencev pridobila presenetljivo hitro. Iztok Polanc: "Filma Vse povsod naenkrat in Trikotnik žalosti smo kupili že konec leta 2022, še preden se je oskarjevski vrtiljak začel sukati s polno hitrostjo. Tudi pravice za predvajanje nam je uspelo pridobiti osupljivo hitro, saj so filmi običajno šele dve leti po kinematografski premieri na voljo za televizijsko predvajanje. Druga dva nominirana filma, Za Leslie in Blizu sta bila prav tako že v fazi dogovora, ko so v Los Angelesu 12. marca lani s kar sedmimi oskarji nagradili ekipo filma Vse povsod naenkrat. Raznolik in vznemirljiv četverček je tako dobil svojo podobo."

Prisotnost na lanskem seznamu finalistov za oskarje pa ni edina skupna poteza teh štirih izvrstnih filmov. Imajo tudi nezgrešljivo skupno tematsko nit in skupnega antagonista. Vsak na svoj način, bodisi v obliki tankočutne drame, cinične groteske ali znanstvenofantastične komedije, dovolj neposredno in neprizanesljivo polemizira s sodobnim kapitalističnim sistemom. Obenem velja poudariti njihovo obrtniško dovršenost in pri posameznih filmih naravnost virtuozne dosežke na področjih režije, montaže ali fotografije. Med presežke lahko zagotovo štejemo tudi humor, ki prežema Trikotnik žalosti in Vse povsod naenkrat, pa humanistično senzibilnost filmov Blizu in Za Leslie. Skratka, za oskarje ti filmi niso tekmovali brez razloga: to so brez vsakega dvoma presežki lanskega leta.

Filmi v ciklu:

TRIKOTNIK ŽALOSTI – 24. februar, 22.10, TV SLO 1

"Na ladji živite razkošno, medtem ko se preostali svet utaplja," ugotavlja eden od likov v filmu Trikotnik žalosti. Uvodni film cikla spada v dobro preskrbljeni podžanr satir na temo superbogatašev in razrednega boja v sodobnem kapitalističnem sistemu (za vrhunce v tem priljubljenem žanru veljajo nekateri najbolj priljubljeni sodobni filmi in serije, kot so Beli lotos, Nasledstvo in Parazit). Avtor zdaj že razvpitega opusa črnogledih, ironičnih in satiričnih parabol o sodobni družbi Ruben Östlund je svoj prispevek k fikciji o superbogatih postavil na križarko, ki v njegovem filmu, pa tudi onkraj fikcije, deluje kot parada družbene razslojenosti.

Östlund zna v sodobnem filmu najbolje pričarati "cringe" trenutke, ko gledalca zvije od sramu zaradi dejanj ali besed filmskih likov. Tudi njegova raba absurda v tem filmu se lepo prilega motivu sodobne razslojenosti, za katero vemo, da ima naravnost absurdne dimenzije, saj ima le en odstotek prebivalcev na svetu nadzor nad skoraj polovico svetovnega bogastva.

Trikotnik žalosti je nekakšna satirična verzija Titanika, če bi scenarij zanj pisal (pijani) Karl Marx. Križarki poveljuje okajeni kapitan, ki zna na pamet vse najpomembnejše citate marksističnih mislecev. A film ne ostane le pri teorijah razrednega boja, temveč ga skuša znotraj svojega fiktivnega univerzuma tudi prevesti v prakso. V drugi polovici zgodbe, ko ladja v karmičnem neurju potone in se nekaj potnikom in članom posadke uspe rešiti na osamljeni tropski otok, se družbena hierarhija, ki je veljala na ladji, v duhu darvinističnega boja za preživetje postavi na glavo.

Filmska kritičarka Ana Šturm meni, da je Trikotnik žalosti doslej najbolj ciničen člen v že tako črnogledem opusu švedskega avtorja: "Če vzamemo za primer film Višja sila, se mi zdi, da je bil Ruben Östlund še precej prijazen do svojih likov, medtem ko je v Trikotniku žalosti vso ljubezen do človeškega pustil za sabo. Mislim, da bi ta film zelo lepo opisal termin 'mizantropska satira'."

ZA LESLIE – 2. marec, 22.10, TV SLO 1

Film Za Leslie je bil razvpiti "underdog" na lanski podelitvi oskarjev, kjer je konkuriral z eno samo nominacijo, in sicer za najboljšo žensko glavno vlogo. A z njo je nepričakovano dvignil veliko prahu. V višji krog najprestižnejših nominacij se je prebil po neuhojeni poti, po zaslugi gverilske akcije igralskih kolegic in kolegov, ki so glavno igralko filma Andreo Riseborough promovirali po osebnih kanalih socialnih omrežij. Poleg tega se redko zgodi, da do tako prestižne nominacije prodre nizkoproračunska filmska produkcija. A najbolj plavzibilna razlaga za ogorčenje in strah članov Ameriške filmske akademije je, da je igralka izigrala Hollywood, ko je obšla milijone dolarjev vredno marketinško mašinerijo in pokazala pot, po kateri je mogoče na vrh Hollywooda priplezati zgolj s pomočjo spretne rabe brezplačnih socialnih omrežij.

Številne kritike je ganil realizem, s katerim film obravnava življenje na družbenem robu in boj z odvisnostjo, a pohvaliti ga velja tudi zato, ker presega formule pravljičnih pripovedi o ženskem opolnomočenju. Andrea Riseborough si je nominacijo prislužila z upodobitvijo lika kompleksne ženske, katere ognjevit temperament je v nepopravljivem sporu s svetom. Njen lik na družbeni margini išče priložnosti za boljše življenje, a ji pri tem pogosto spodleti, pri čemer niha med neustrašnostjo in nemočjo, opolnomočenjem in resignacijo. Ne gre torej za še eno pravljico o brezmejni notranji moči žensk, ampak za film, ki se ozre onkraj popularne feministične psihologije in opozori na to, da je uspeh ali neuspeh v večini primerov popolnoma odvisen od tega, v kateri družbeni sloj (in spol itd.) se človek rodi.

Filmska kritičarka Veronika Zakonjšek meni, da je prisotnost takšnega filma v hollywoodskem svetu nekaj izjemnega: "Hollywood noče videti revščine, bede, odvisnosti, slabih mam, v tem primeru. To so teme, ki so potisnjene na obrobje, ker so že itak obrobne. Ne spadajo v promocijo ameriških sanj."

BLIZU – 7. marec, 20.00, TV SLO 2

Trend, ki ga opažamo v popularni fikciji, zlasti na področju televizijskih serij, leposlovja, popularne glasbe in avtorskega filma, je osredinjanje na žensko izkušnjo: na opolnomočenje, na maščevalni bes, na ranljivost, na ženska prijateljstva, sestrstvo, deklištvo. Primerljivega trenda fikcije o moškem svetu, moških prijateljstvih, bratstvu, deštvu, skorajda ni. Vsaj ne v tistem delu moške izkušnje, ki se ne prilega tradicionalnim patriarhalnim vrednotam. Določen pomemben del moške izkušnje v popularni kulturi torej še danes nima glasu, je zatrt, prezrt in marginaliziran.

Film belgijskega režiserja Lukasa Dhonta, ki nam je dal že dramo o odraščajoči transbalerini Dekle, razkrije točno to pomanjkanje vse od rojstva filma do današnjega dne. Medtem ko so si ženski liki od časov, ko so v filmih nastopali zgolj kot moške fantazme, do današnjega dne že precej opomogli, ne moremo enako trditi za moške like, ki se ne prilegajo tradicionalnim oziroma patriarhalnim definicijam moškega.

Lanski belgijski finalist v bitki za oskarja je film "o izgubi nežnosti v svetu, polnem toksične moškosti" in govori o prijateljski ljubezni med dvema odraščajočima dečkoma, v katero vdre patriarhalna realnost in jo na tragičen način zatre. Ni pretirano reči, da gre za subverzivno delo, ki se loteva ene najbolj trdovratnih bolezni sodobne družbe. "Toksična moškost" deluje kot gorivo za pogon kapitalističnega sistema, v pogovoru za Televizorko spominja kritičarka Veronika Zakonjšek, saj zagovarja tekmovalnost, agresijo in brezčutnost kot ključne osebne in družbene vrednote. Lukas Dhont na pretresljiv način pokaže, kako tragičen je mačizem za posameznike, prijateljske in ljubezenske odnose ter navsezadnje za družbo kot celoto: povzroča osamljenost, odtujitev, nasilje, depresijo in samomorilnost, ki je med moškimi višja kot med ženskami. Gre za enega redkih filmov, ki raziskuje drugačno definicijo moškega, kar je subtilno politično, saj je tip "nežnega moškega", o katerem Dhont govori v filmu in intervjujih, tudi, podlaga za vizijo družbene vezi, ki bi lahko temeljila na sočutju, občutljivosti in skrbi. Pogoj za to pa bi bil, kot Dhont neprizanesljivo ugotavlja, odprava toksičnega patriarhata.

Zagotovo eden najmočnejših in presenetljivo subverzivnih mladinskih filmov v zadnjih letih je pred oskarji zbral zavidljivo število prestižnih nagrad in nominacij, med drugim veliko nagrado žirije v Cannesu, nagrado občinstva LUX in dve lovoriki na ljubljanskem Liffu: nagrado Art kino mreže Slovenije ter nagrado mladinske žirije Kinotrip.

VSE POVSOD NAENKRAT – 9. marec, 22.10, TV SLO 1

Frenetični film Vse povsod naenkrat, ki ga je napisal in režiral avtorski dvojec "Daniels", pod katerega se podpisujeta Daniel Kwan in Daniel Scheinert, je veliki zmagovalec oskarjev leta 2023 s kar sedmimi osvojenimi zlatimi kipci.

Dejstvo, da je film Vse povsod naenkrat na lanski podelitvi odnesel kar sedem zlatih kipcev ter s tem postal drugi film z največ nagradami v zgodovini oskarjev, mnogi vidijo kot pomenljivo prelomnico. Michele Yeoh je za glavno vlogo prejela zgodovinskega prvega oskarja, ki je šel v roke igralki azijskih korenin. Gre za enega redkih znanstvenofantastičnih filmov z nominacijami v več kategorijah nagrad in prvo povsem znanstvenofantastično delo z oskarjem za najboljši film. Posneli so ga v A24 studiu, ki v zadnjih letih konkurira Hollywoodu z uspešno produkcijo kompleksnih, nekonvencionalnih in drznih filmov z avtorskim pečatom, kakršnih hollywoodski majorji ne delajo več, odkar so se odločili, da bodo svet preplavili s superjunaki (Vse povsod naenkrat je tudi ironično drezanje v fenomen superjunaštva). Formalno gledano, je to popolnoma edinstveno delo, za katero se zdi, da presega klasično definicijo filma. Je hiperaktivna mešanica glasbenega videomaratona, slapstick komedije, borilnih veščin, nadrealizma, absurda, družinske drame in znanstvene fantastike.

Filmska kritičarka Ana Šturm o filmu pravi: "V svojem jedru je to umetniški, zelo dovršen, domiseln film, ki ga lahko lupiš kot plasti čebule. Večkrat ko ga gledaš, več stvari najdeš v njem."

Kritiki so ga hvalili zaradi inovativne in kinetične forme, aktualnih sporočil in pomenske večplastnosti. Zgodba ne bi mogla biti bolj aktualna, saj naslavlja eksistencialne dileme priseljencev v ZDA, kaos, ki zaznamuje upravljanje sodobnega vsakdana, spopadanje z izgorelostjo in neuspehi, iskanje fokusa v svetu ponorelih dražljajev, iskanje razumevanja in zapika pred kaotičnim življenjem v kapitalizmu, iskanje pristnega v času univerzalne komodifikacije človeštva. Z motivom frenetičnega prehajanja med različnimi vzporednimi resničnostmi naslavlja tesnobo, ki je značilna za današnji čas, ko je sodobnim posameznikom vsak hip na voljo nepregledno mnoštvo izbir in možnosti, le ena pa je, kot sugerira film, konkretna, družbeno in ekonomsko določena realnost, pred katero ljudje (za zdaj še, kljub vsej sodobni tehnologiji navkljub) vendarle ne moremo pobegniti.

V antičnem gledališču je bilo v navadi, da se cikel treh tragedij sklene z eno komedijo, ki nesrečne gledalce spravi v boljše razpoloženje ali, rečeno z resnobnejšimi akademskimi besedami, ki nas kar silijo v pisanje z velikimi začetnicami, prinese Katarzo. Opaziti je, da pričujoči filmski cikel sledi tej plemeniti starogrški tradiciji. Vse povsod naenkrat napravi zadnji šiv v ciklu zgodb o destrukciji sodobnega kapitalizma in prinaša, kot se za komedijo spodobi, tako družbeno analizo kot zabavne zmešnjave in nekaj podobnega upanju; naznanja prihod pomladi po dolgi zimi.