Odprtje razstave bo danes ob 18. uri v galeriji Kinodvor, ki jo je avtor za postavitev izbral zaradi povezanosti teme s kinom in filmom. Generacija 1985 z več plati prežema novejšo slovensko filmsko produkcijo, kar dva izmed portretirancev pa sta tudi letošnja nagrajenca Prešernovega sklada, igralka Nina Ivanišin in režiser Rok Biček.

To je prva samostojna razstava Darka Heriča, ki deluje kot filmski snemalec, direktor fotografije in fotograf. V preteklem desetletju je sodeloval pri številnih odmevnih filmskih projektih. Med filmi, pod katere je podpisan kot direktor fotografije, so Ne bom več luzerka, Dvojina, Koliko se ljubiš? in Nekoč je bila dežela pridnih. Je tudi predavatelj na oddelku za Filmsko in televizijsko snemanje na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

Večino portretirancev je v objektiv lovil pri njih doma, "a niso bili čisto vsi za to, tako da smo v nekaj primerih našli drug prostor." Poudarja, da je želel ustvariti časovno kapsulo, v okviru katere bi nastale fotografije, ki bi jih lahko generacija čez dvajset let pogledala in rekla: "Poglej, kako smo bili mladi."

Pomemben del njegove vizualne ideje je bil, kako so oblečeni. Ni hotel, da bi bili "v kavbojkah", ampak jim je želel nadeti nekakšen "class". "Ker se mi zdi, da se v Sloveniji filmarje pogosto gleda kot na klošarje v trenirkah, to sem hotel spremeniti." Fotografije bo podaril muzejskemu oddelku Slovenske kinoteke, da jih bodo tam arhivirali. "Skozi to se bo delala zgodovina generacije – zdaj jo bodo lahko videli kot lepo oblečeno, urejeno generacijo."

Sicer je zanj najboljša kombinacija snemati oz. fotografirati na film in ga digitalno obdelati. Za serijo Filmske generacije je fotografije razvil, poskeniral in naredil printe. Ni jih spreminjal, "popravil sem le kontrast in zbrisal prah", je pojasnil. Razstavljene fotografije so v velikosti 35 x 42 centimetrov.

Herič pravi, da je bil osrednji koncept zajeti generacijo, ki je neverjetna. "Ne vem, ali ima še katera generacija blizu naše toliko plodnih ustvarjalcev, vsakdo s seznama je zelo cenjen v svojem polju dela. Generacija 1985 je bila opredeljena kot nekakšen novi val. Ko smo delali film Dvojina Nejca Gazvode, so vsi govorili o tem. Zdelo se mi je, da moram pokazati te ljudi, za katere vsi govorijo, da so neverjetno dobri. Urša Menart s filmom Ne bom več luzerka, Rok Biček z Razrednim sovražnikom, pa Luka Marčetič, ki je naredil najbolj gledani slovenski film, Klemen Slakonja, ki je najbolj gledan na Yutubu, in drugi ..."

Poleg režiserjev, scenaristov in igralcev so v črno-belih portretih, izvedenih v tehniki klasične analogne fotografije, zbrani tudi manj vidni ustvarjalci filmov – to so med drugim producenti, asistenti kamere, scenski tehniki in koloristi, rojeni leta 1985.

"Tri sem srečal prvič, druge sem poznal že prej. Niko Vodošek je bil moj sošolec v srednji šoli, z Marušo Majer in Nino Ivanišin smo se srečevali v čajnicah po Mariboru. Študiral sem na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu, ne v Ljubljani, tako da sem druge spoznaval pozneje na projektih," razlaga Herič.

Narediti takšno razstavo v Franciji ali pa v Los Angelesu bi bilo nemogoče, obenem opozarja njen avtor. "Tam je že seznam direktorjev fotografije debel kot telefonski imenik." Prav v Sloveniji je scena tako majhna, tako malo je ljudi, ki se ukvarjajo s filmom, da jih lahko vse osebno pozna, gre k njim domov in jih fotografira, je še povedal. "Vse naše največje zvezde so dostopne za takšen projekt. To je velika prednost."

Vendarle pa ni bilo preprosto uskladiti urnikov. Fotografirati enaintrideset ljudi se je izkazalo za velik projekt. Vsi imajo namreč projekte, ki jih pogosto odpeljejo v tujino, mnogi delajo kot samostojni kulturni delavci, tako da je bil ob ustvarjanju veliko na poti. "Vozil sem se od Maribora do Zagreba."

Avtor razstave je izjemno aktiven filmski ustvarjalec, ki snema igrane in dokumentarne filme, videospote, TV-serije in reklame. Konec februarja bo na programu Televizije Slovenija na ogled eden njegovih projektov – dokumentarec o betonskih jadrnicah, ki so jih pred nekaj desetletji Slovenci izdelovali kar doma. Film Urbana Zorka je nastal pod okriljem produkcijske hiše EnaBanda in v koprodukciji Dokumentarnega programa TV Slovenija. Sicer pa so v nastajanju trije dokumentarci, pri katerih sodeluje Darko Herič kot direktor fotografije, obenem pa bo letos soustvaril še celovečerni igrani film.

O lastni samostojni razstavi je začel razmišljati že ob začetku študija na oddelku za filmsko in videosnemanje na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu, tako da se je njegov projekt začel razvijati že leta 2004, v takrat še nejasnih obrisih. Resničen korak naprej je bil, ko je dobil nov fotoaparat. Ta spada med tiste, ki so bili "glavni fashion fotoaparati" v 70. letih prejšnjega stoletja. Naredil je nekaj testnih portretov, za katere pravi, da so bili res krasni, spominjali so ga na slog Helmuta Newtona. Sprva se je odločil za fotografiranje vseh sodelavcev, a je hitro ugotovil, da jih je ogromno. Moral se je omejiti.

"Prvič v življenju sem dobil idejo za serijo. Pri filmu je serija vezana na scenarij, to pa je bilo prvič, da sem vedel, kakšen je moj avtorski koncept. Isti večer sem pogledal na splet, kako bi lahko financiral ta projekt, in našel razpis za delovne štipendije Ministrstva za kulturo." Takoj se je prijavil in bil je sprejet. Tako se je začela ustvarjalna pot, umetniški rezultat katere – njegov črno-beli pogled na filmsko generacijo – bo na ogled do 29. februarja.

Spodaj najdete celoten seznam portretirancev.