Kot je dodal, so na koncu vendarle našli "del ene čudne lepote".

Film je zdaj na rednem sporedu Kinodvora, v njem pa režiser na ljubljanskih ulicah vstopi v svet narkomanov, se z njimi pogovarja in prisluhne njihovim življenjskim zgodbam. Kot je povedal po premieri, niso iskati senzacije, ampak so jih protagonisti zanimali kot ljudje.

Luknja, ki je ni mogoče zapolniti
Ideja za film, naslov in način montaže niso bili njegovi, pravi, on je bil samo ob protagonistih in se z njimi pogovarjal, doda. "Spoznal sem različne odvisnike. Skoraj vsem je skupna ena stvar. Pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Ostala je luknja, ki jo skušajo zapolniti. In jo polnijo, polnijo in polnijo. A se nikakor ne pusti zapolniti. Z nobenim gramom," je zapisal ob filmu.

Snemanje filma ni temeljilo na predhodnem scenariju, načrtu ali urniku. "Večinoma sva bila sama z direktorjem fotografije Aleksandrom Petricem. Vzela sva kamero, hodila po mestu, iskala ljudi in se družila z njimi," je pojasnil. Kot je dodal, je bil velikokrat z njima tudi Boštjan Brezovnik, ki je producent filma in ki je podal tudi idejo zanj ter ga povabil k sodelovanju.
S protagonisti je moral najprej vzpostaviti zaupanje. Ključ do tega je bil po režiserjevih besedah Petric, ki ta svet pozna od prej. Sam je mislil, da bo trajalo precej dlje, da bodo sprejeli tudi njega, a se je to zgodilo zelo hitro. "Gre za zelo senzibilne ljudi, ki so hitro dojeli, da ne iščemo senzacije. Začutili so, da nas zanimajo oni kot ljudje," je pojasnil.

Poudaril je, da so bili vsi nastopajoči v filmu pred kamero prostovoljno. In če jih veliko sprva ni želelo sodelovati, so pozneje, ko so videli, kako delajo, vsi želeli stopiti pred kamero. Najtežjih situacij, ki so jih posneli, ni v filmu, je še dejal Cvitkovič in dodal, saj njihov namen ni bil šokirati. Se je pa vsak od članov ekipe vsaj enkrat med snemanjem zlomil.

Ker je imel tudi sam pred začetkom snemanja predsodek do odvisnikov, je bil film zanj na neki način zdravilen, je povedal Cvitkovič. Cel proces nastajanja filma je trajal skoraj leto dni. Ker sta s snemalcem dneve in dneve hodila po mestu, niti ne ve točno, koliko je bilo snemalnih dni. Sprva mu je bilo v družbi narkomanov nerodno, po kakšnem tednu pa mu je postalo popolnoma vseeno in njegovi nastopajoči so mu postali zanimivejši od ljudi, ki so hodili mimo.

Najbolj važno je bilo mnenje portretirancev
Film nima distributerja. Z njim potuje po Sloveniji, gre tja, kamor ga povabijo. Med drugim so Gram srca prikazali v Dnevnem centru za uporabnike prepovedanih drog v Novi Gorici. In kot je povedal Cvitkovič, je tedaj imel tremo: "Ni mi bilo vseeno, kaj bodo odvisniki rekli o tem filmu. Ko so bili po koncu filma res navdušeni, se mi je odvalil kamen od srca. Takrat sem si rekel, zdaj pa ga lahko kažem še naprej."

Opaža, da film močno vpliva na občinstvo. "Velikokrat so ljudje pretreseni, tudi ganjeni. Zelo čustveno se odzivajo tudi tisti, ki nimajo zveze s tovrstnimi odvisnostmi," pravi Cvitkovič, ki ga je takšen odziv presenetil. Montažer filma je Miloš Kalusek, oblikovalec zvoka Boštjan Kačičnik.