Film Dolina miru se je letos v Cannes vrnil po skoraj 60 letih: leta 1957 je na francoski rivieri tekmoval za zlato palmo. Glavne nagrade sicer ni osvojil, je pa film zgodovino pisal drugače - glavni igralec John Kitzmiller je kot prvi temnopolti igralec na tem festivalu prejel nagrado za najboljšo moško vlogo. Dolino miru si lahko ogledate danes ob 20.55 na prvem programu TV Slovenija.

Letos sta se festivala udeležila tudi tedaj otroška igralca Tugo Štiglic in Eveline Wohlfeiler. V Cannesu sta bila prvič, saj ju na prvo predvajanje producenti niso peljali.

Prva klapa filma je padla 21. aprila 1956. Scenarij je napisal tedaj mladi slovenski pisatelj Ivan Ribič in ga najprej postavil v Severno Korejo. A kmalu so film začeli snemati kar doma - v slikoviti pokrajini Poljanske doline nad Gorenjo vasjo, v hribih nad Cerknim in v arboretumu Volčji Potok (le 20 odstotkov prizorov je posnetih v interierju). Konec snemanja so 24. julija leta 1956 v Kulturnih razgledih Slovenskega poročevalca naznanili z besedami: "Dobri obeti slovenske in jugoslovanske filmske proizvodnje."

Izgubljena otroka iščeta "dolino, kjer ni vojne"
Dolina miru je pripoved o vojnih sirotah, mali nemški deklici Lotti in fantiču Marku, ki sta v bombardiranju izgubila starše. Otroka se znajdeta v sirotišnici, kjer Lotti preostalim otrokom pripoveduje zgodbo o čudoviti dolini miru, kjer ni vojnih grozot. Njene pripovedi Marka spomnijo na stričevo domačijo in otroka skleneta pobegniti iz sirotišnice, da bi to rajsko dolino tudi poiskala. Na poti ju pred nemškimi vojaki reši napad zavezniških letal.

Otroka se zatečeta k reki, kjer ju iz deroče vode reši eden izmed ameriških pilotov, ki je moral izskočiti iz sestreljenega letala. Čeprav so mu za petami nemški vojaki in partizani, se Jim junaško odloči, da ju bo prek sovražnega ozemlja pospremil do cilja.

Zgodba Doline miru bo, tako vsaj verjame Tugo Štiglic, vedno aktualna: "Ideja je miroljubnost in mislim, da je Dolina miru izpolnila namen, zaradi katerega je bila narejena." Njegov oče se je na program canskega festivala uvrstil že s celovečernim prvencem Na svoji zemlji, v Cannes pa se je nato vrnil še dvakrat. Leta 1957 z Dolino smrti in leta 1960 s filmom Deveti krog - obakrat je bil nominiran za zlato palmo.