Skoraj ni igralca, režiserja ali filmofila, ki Roberta de Nira in/ali Ala Pacina ne bi uvrščal na seznam največjih še živečih filmskih igralcev. Ampak večina izmed teh lahko samo zmajuje z glavo, ko beseda nanese na njuno izbiro vlog v zadnjem času: v mislih imamo filma Srhljive skrivalnice (Hide and Seek) in Božji dar (GodSend) v "primeru de Niro" ter Vse za denar (Two for the Money) in nedavni 88 minutes, ki ju ima na vesti Pacino.
Če se ustavimo samo pri zadnjem: triler 88 minutes, v katerem Al Pacino igra FBI-jevega forenzika, ki ima – kako ste uganili? – 88 minut, da razvozlja lastni (!) umor, je na spletni strani Metacritic, ki na enem mestu zbere vse recenzije določenega filma, ki so izšle v uglednejših publikacijah, dobil povprečno oceno 2 (zdaj se je že povzpela na 17). Za primerjavo: nedavna "zgodovinska akcijska epopeja" 10.000 pr. n. št. je dobila oceno 34 (od 100 možnih točk).
"Ikoni Novega Hollywooda 70. let, vzornika celi generaciji igralcev in režiserjev, sta postala parodija samih sebe – snemata filme, ki plačajo račune in nam dajeta vloge, ki so le še votli odmeti električne energije, s katero sta pomagala ustvariti kultne filme Serpico, Pasje popoldne, Ulice zla in Taksist." Tako Patrick Goldstein, kolumnist Los Angeles Timesa, ki je v svojem članku le povzel nekakšno splošno nezadovoljstvo v stroki. Naj spomnimo le na Francisa Forda Coppolo, pri katerem De Niro in Pacino, čeprav je z obema sodeloval pri trilogiji Boter, nista najbolje zapisana: lani jima je v nekem intervjuju očital, da sta se polakomnila, da jima gre le še za ugled in denar, kar se tiče igranja, pa le še počivata na lovorikah.
Toda svetih krav zabavne industrije sanj se ne da napadati nekaznovano. "Al Pacino in Robert de Niro sta med najpomembnejšimi ameriškimi igralci; ustvarila sta nepozabne filme in dolžan si jima opravičilo," je – prav tako na straneh Los Angeles Timesa – v odprtem pismu Goldsteinu odgovoril Kirk Douglas. Tudi revija The Hollywood Reporter je na blogu pristavila svoj piskrček. "Filmi, kakršna sta bila Analyze That in 88 minutes, si ne zaslužita njunega časa," je bila njihova – precej bolj spravljiva – razsodba.
S tesnobo čakamo na Righteous Kill
"Polemika" se je razpalmtela v kočljivem trenutku: 12. septembra v ameriške kinematografe prihaja triler Righteous Kill, prvi film po Botru in Heat, v katerem bosta Pacino in De Niro zopet nastopila skupaj. Še zlovešč podatek: za to "srečanje titanov" (v filmu igrata kriminalista na lovu za serijskim morilcem) sta odgovorna isti režiser (Jon Avnet) in producent (Avi Lerner) kot filmu 88 minutes - koktejl, ki je z besedami Patricka Goldsteina "približno tak dajte-nam-svoj-denar podvig kot zadnja turneja The Eagles".
"Igralca bosta istočasno v kadru skoraj ves film," obljublja Avi Lerner, direktor studia Millenium, ki bo film finančno podprl. To bi se morda zdelo komu samoumevno - če ne bi imeli z navezo De Niro - Pacino že izkušenje: oba sta namreč nastopila v kultnem Botru 2, pa se nista njuna lika na platnu niti enkrat srečala.
Ni vse tako črnobelo
Filmski kritik Kenneth Turan vidi tudi drugo plat medalje: "Veliki igralci imajo v sebi strast in željo, morajo se izraziti in to znajo le pred kamero." In ta "strast" se uperi v "to, kar je na razpolago". In na razpolago ni več "velikih" scenarijev, kakršne so bili sposobni pisati v sedemdesetih, vsaj ne v Hollywoodu, kjer so glavne vloge strogo omejene na mlajše moške (z Georgeom Clooneyem kot zgorno mejo).
Že res, a vseeno - nekateri so znali obdržati svoje mesto v panteonu največjih. Clint Eastwood, na primer, je ikona ostal tako, da je sodeloval z najboljšim režiserjim, kar jih je lahko našel - samim seboj (že dvajset let ni nastopil v filmu, ki ga ne bi tudi režiral).
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje