Zadnji dogodki na Filmskem skladu kažejo, da razmere še zdaleč niso urejene. Nadzorni svet, ki je novega v. d. direktorja Filmskega sklada Igorja Prodnika imenoval prejšnji teden, je danes objavil nov javni razpis, s katerim ponovno išče novega direktorja. Leto in z njim realizirani ali bolje rečeno nerealizirani program Filmskega sklada pa se nezadržno bližata koncu. Razmere na Filmskem skladu ter razloge za njegovo nedavno razrešitev je za MMC osvetlil drugi razrešeni v. d. direktorja Fillmskega sklada v tem letu Denis Miklavčič.

Vaša razrešitev z mesta vršilca dolžnosti uprave Filmskega sklada se je zgodila precej iznenada. To funkcijo bi namreč morali zasedati do meseca oktobra, 7. septembra pa je po burni seji nadzorni svet Filmskega sklada odločil, da vas bo na tem mestu zamenjal dotedanji namestnik predsednika nadzornega sveta Igor Prodnik. Kot razlog za zamenjavo je v intervjuju za časopis Delo navedel, da niste "storili niti enega konkretnega dejanja v smislu razrešitve situacije". Kako odgovarjate na navedene očitke oziroma katere naloge ste v tem, sicer zelo kratkem času, uspeli opraviti?
Moja razrešitev ni bila tako nepričakovana. G. Prodnik me je predlagal na to mesto, zato da bi name prenesel vso krivdo za letošnjo polomijo in me prisilil v podpis nelegalnih pogodb. Moj predhodnik je temeljito poskrbel, da bi mi onemogočil kakršnokoli analizo in odločitev. Ob njegovem odstopu sta namreč skoraj istočasno odpovedala pogodbi o sodelovanju tudi vodja finančne in vodja pravne službe. Prav tako naj bi v trenutku Malčičevega odstopa prenehala pogodba o delu pomočnici direktorja za promocijo in trženje. Le-to sem uspel zadržati, saj je bil Filmski sklad (FSRS) tako rekoč brez nog in rok. V prvem tednu mojega nastopa funkcije je tajnica še vedno upoštevala Malčičeva navodila, očitno misleč, da bo v nekaj dneh nazaj. Zvesto je poročala o vseh dogajanjih na skladu ministrstva za kulturo. Po prvem tednu je odšla za dva tedna na bolniško, tako da nisem imel nikakršnega dostopa do dokumentacije, arhiva in postopkov poslovanja Filmskega sklada. Dokumentacija je bila namreč na različnih lokacijah, arhiv neurejen in nepopisan, prav tako postopki. Sodelavci niso imeli nikakršnega vpogleda v poslovanje sklada, prav tako niso bili o ničemer informirani.

Že v drugem tednu svoje funkcije sem uspel angažirati finančnika in v isti osebi managerskega svetovalca g. Kadunca, teden pozneje pa sem zasilno zakrpal izpad pravne službe, tako da sem različne naloge poveril različnim pravnikom. Pri tem sem ves čas izpolnjeval sklep nadzornega sveta, ki mi je narekoval, da moram s primerno pravno pomočjo preveriti pravnoformalno stanje predlaganega programa. Tako sem imel prvo grobo analizo pripravljeno že za 15. izredno sejo Nadzornega sveta (NS), ki naj bi bila 21. junija, vendar je bila obstruirana s strani treh predstavnikov ministrstva za kulturo, g. Prodnika, g. Malčiča in g. Pogačnika, ki se niso strinjali, da je na seji prisotna predstavnica ministrstva za finance ga. Mahnetova.

Končno analizo s tremi predlogi možnih rešitev sem predstavil na sestanku na Ministrstvu za kulturo 4. julija. Prisotni so bili minister za kulturo, dr. Simoniti, g. Prodnik, ga. Kandič, g. Koršič, ga. Klemenc in g. Kozole. Minister in g. Prodnik sta kategorično zavrnila predlagane rešitve in zahtevala, da izvajam program, kot ga je zastavil g. Malčič. Pri tem sta me seznanila s sklepom, ki je bil sprejet tik pred mojim sestankom. Člani nadzornega sveta FSRS, predstavniki Društva filmskih delavcev, Društva režiserjev, predstavniki producentov in sam minister so namreč na sestanku, na katerega sam nisem bil vabljen, sprejeli sklep, da mora uprava FSRS dati Malčičev program v potrditev vladi! Kasneje je NS FSRS sprejel sklep, s katerim je ZADOLŽIL upravo, da se ravna po navedenem sklepu. Na tej seji NS sem predstavil svoje poročilo o stanju predlaganega programa in spet ponudil rešitev, ki bi pripeljala do legalnega programa. Tudi ta je bila zavrnjena. Kljub temu pa sem pričel izvajati ta načrt, tako da sem pozval producente k dopolnitvi vlog, opravil sem sestanek s Strokovno programsko komisijo za scenaristiko, ki mi je potrdila pomanjkljivo ocenjevanje, saj so npr. ocenjevali projekt, ki ni imel niti scenarija niti predračuna (rečeno jim je bilo, da bo dostavljen pozneje), poiskal sem možnost, kako ponovno opraviti ocenjevanje. Ta načrt je bil izvedljiv do prvega tedna v oktobru. Vmes sem zaključeval program sanacije filmov iz preteklih let, reševal tožbo Pro Plus proti FSRS, objavil razpis za vodjo pravne službe, opravil razgovore s kandidati in vzpostavil možnost zaposlitve, začel s vzpostavljanjem preglednosti arhiva in dokumentacije, pričel s pripravami na Festival Slovenskega Filma, reševal zaplete s promocijo, filmskimi arhivskimi kopijami, pripravil predlog rebalansa proračuna, pripravil osnove za proračun FSRS za leti 2008 in 2009, imel sem mesec in pol proračunsko inšpekcijo, kriminaliste, pa še kaj, da ne govorim o stalnih poročilih in informacijah za ministrstvo za kulturo in NS.

Ne drži povsem trditev, da naj bi jaz imel mandat do oktobra. 27. oktobra namreč poteče enoletno obdobje, ki ga kot najdaljše opredeljuje drugi odstavek 23. člena zakona o javnih skladih, ki pravi, da v primeru, ko ni mogoče imenovati direktorja, prevzame njegovo funkcijo (oz. funkcijo uprave) predsednik NS. NS bi moral takoj, ko se vzpostavi možnost imenovanja direktorja, to tudi storiti. V tem trenutku bi meni prenehala funkcija uprave in bi spet prevzel funkcijo predsednika nadzornega sveta. Po besedah g. Prodnika (kot je bilo danes, 18. septembra, objavljeno v tisku) se je ta možnost vzpostavila, ko je NS ponovno razrešil bivšo direktorico, vendar je g. Prodnik od 26. julija odlašal z objavo razpisa, da bi sam vzel stvari v svoje roke in jaz ne bi postal predsednik NS, kamor me je sicer sam predlagal.

Ob razrešitvi ste povedali, da je vaša "zamenjava politični prevzem institucije". Zakaj menite tako?
G. Prodnik je visoki uslužbenec ministrstva za kulturo, od katerega naj bi bil Filmski sklad neodvisen. On je v funkciji generalnega direktorja direktorata za medije pri ministrstvu za kulturo vodil politiko na tem področju. Namesto, da bi skrbel, da se vzpostavi spodbudno okolje za filmsko produkcijo, posega v programe in vsebine. Ker je Filmski sklad tako rekoč edini vir financiranja filmske produkcije pri nas in je njegovo financiranje pogoj za pridobitev evropskih sredstev, lahko prek tega mehanizma pritiska na producente in ustvarjalce kaj in kako bodo delali.

Kje se po vašem mnenju skrivajo glavni krivci za kalvarijo, v kakršni se Filmski sklad nahaja danes?
Glavni krivci so na ministrstvu za kulturo, ki ima že od osamosvojitve dalje mačehovski odnos do slovenskega filma. Vendar tako blizu popolnemu uničenju filmske industrije še nismo bili. Filmska industrija naj bi namreč slonela na neodvisnih producentih, ki delujejo v konkurenčnem okolju. Le na takšen način je mogoča državna podpora, ker je sam trg premajhen. To je tudi edini način, da neodvisni producenti pridejo do evropskih sredstev, običajno v obliki koprodukcij. Pri nas pa hoče država (ali politika) zadeve vzeti v svoje roke in narekovati vsebine in način produkcije filmov. To se skriva v predlogu zakona o filmskem inštitutu. Na to kaže razveljavitev predlaganega programa bivše direktorice Filmskega sklada ge. Ostrouške in tudi sklep nadzornega sveta dne 3. novembra lani, s katerim neposredno posega v filmski scenarij.

Se za stanje, v katerem se nahaja Filmski sklad, deloma počutite odgovorni tudi sami, ker ste bili v tem času vseskozi član nadzornega sveta Filmskega sklada?
Sam sem postal član nadzornega sveta konec novembra 2006, prvič pa sem se seje udeležil januarja letos. Priznati moram, da sem v začetku verjel in zaupal g. Malčiču in g. Prodniku, saj sem tudi sam ugotovil, da so potrebne spremembe v trenutni ureditvi tega področja. Ko pa sem videl rezultate njunega dela, sem spoznal, da delujeta destruktivno, saj še aprila ni nič kazalo, da bo filmska produkcija stekla. Tudi sam sem zahteval kot član nadzornega sveta, da g. Malčič opusti dvojno funkcijo predsednika nadzornega sveta in uprave Filmskega sklada, saj iz stroke (menedžment) vem, da funkciji nadzora in upravljanja nista združljivi. Opozarjal sem tudi, da program 18 filmov, ki ga je g. Malčič predlagal februarja, ne zagotavlja kontinuirane filmske proizvodnje, saj naj bi se vsi filmi snemali šele jeseni. Vprašljive so bile tehnične in kadrovske kapacitete. Žal smo s svojimi zahtevami uspeli šele v juniju, saj so bile vse seje od aprila dalje tako ali drugače odpovedane. Popolnoma nesprejemljivo bi bilo pristati na inštitut izjeme, kot ga je želel uvesti g. Prodnik, ki je hotel celoten program realizacije filmov v letošnjem letu uveljaviti kot izjemo, saj bi to pomenilo presedan in omogočilo direktorju FSRS diktat slovenske filmske produkcije ter negiranje načela enakopravnega dostopa do javnih sredstev. Temu sem se odločno uprl, zato se ne čutim odgovornega za katastrofo slovenskega filma, pač pa menim, da je na podlagi tega razsula potrebno postaviti bolj zdrave temelje.

Kaj menite o javnem razpisu, preko katerega Filmski sklad ponovno išče novega direktorja in ali ste že dobili odgovor na vprašanje, ki ste ga zastavili nadzornemu svetu v zvezi s tem, "kdaj so bili vzpostavljeni pogoji za objavo tega razpisa; in če so bili pred 7. septembrom, zakaj nadzorni svet tega razpisa ni takoj objavil, temveč je dopuščal vedejevsko vodenje sklada"?
Zahtevanega odgovora do sedaj še nisem dobil, odgovorjeno naj bi mi bilo na naslednji seji nadzornega sveta. Odvetnik Filmskega sklada, ki vodi zadevo v primeru Ostrouška pa mi je 31. avgusta na moje poizvedovanje odpisal, da je imenovanje in razrešitev direktorja v pristojnosti nadzornega sveta in ne uprave, zato daje mnenja in poroča le nadzornemu svetu. Vendar so mi nekateri člani nadzornega sveta zatrdili, da o zadevi ne vedo nič.
Nadzorni svet bi moral nemudoma objaviti razpis za direktorja oz. direktorico sklada, kar bi morali storiti že 26. julija. V tem primeru bi lahko sedaj že imeli na skladu normalno upravo. Kaže pa, da je g. Prodnik, ki je vodil nadzorni svet kot namestnik predsednika, raje malo počakal z razpisom, da je lahko prevzel funkcijo predsednika in s tem uprave, ter preprečil, da bi jaz postal spet predsednik nadzornega sveta. Enoletno obdobje, ki ga predvideva zakon, poteče 27. oktobra, razpis za direktorja pa poteče 15. novembra.

Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno storiti, da do podobnih zapletov v bodoče ne bi prihajalo in kako naj slovenska filmska produkcija »izplava« iz situacije, v kateri se je znašla? Menite, da bo novoustanovljeni filmski institut pravi odgovor na vse sedanje težave, s katerimi se soočajo filmski ustvarjalci?
Filmski inštitut, kot si ga je zamislil g. Prodnik, vsekakor ni prava rešitev, saj uvaja državnega producenta, neodvisni producenti pa bi bili le izvajalci, ki bi realizirali zamisli direktorja filmskega inštituta. Ta bi na račun denarja davkoplačevalcev določal, kaj in kdo bo snemal.
Pred enim letom sem podprl spremembe ureditve obstoječega sistema podpore slovenski filmski produkciji in še danes mislim tako. Sem pa takrat zapisal, da upam, da bo minister (in tudi vsi bodoči) premogel dovolj takšne in drugačne modrosti (strokovne, politične in predvsem moralne), da bo na odločujoča mesta postavil prave ljudi. Takšne ljudi, ki bodo skrbeli za vsestranski in uravnotežen razvoj slovenske AV ustvarjalnosti brez popravljanja takšnih in drugačnih krivic iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ljudi, katerih odlika bo strokovnost, visoka morala, etika in kultura in ne zgolj idejno politična pripadnost. Na koncu sem se zavezal, da bomo budno spremljali izvajanje nove ureditve tudi s pomočjo mednarodnih organizacij, s katerimi sodelujemo ter domače in mednarodne javnosti. Dokler pa ni nove ureditve, se moramo ravnati po obstoječi, kar sploh ne bi bilo slabo, če ne bi prihajalo do takšnih in drugačnih zlorab in bi pravi ljudje na pravih mestih počeli prave stvari ob pravem času, na pravem kraju in na pravilen način.

Kristina Sluga