Digitalna restavracija je film ohranila za naslednje rodove, ob tem pa je tudi omogočila novo gledalsko izkušnjo, saj bodo gledalci imeli priložnost, da gledajo tak film, kot so ga lahko videli obiskovalci na premieri filma leta 1977.
Pri digitalni restavraciji filma so sodelovale glavne ustanove slovenskega filma: Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, ki je filmsko gradivo pripravilo in sofinanciralo skeniranje, Slovenski filmski center, ki je sofinanciral restavracijo in delo strokovne komisije ter Slovenska kinoteka, ki je nudila prostor za oglede in delo komisije. S strokovno komisijo je sodeloval izvajalec digitalne restavracije – Iridium Film.
Film bi svojo slavnostno premiero moral imeti letos oktobra, v sklopu projekta Naši filmi doma, ki ga Slovenski filmski center, v sodelovanju s Cankarjevim domom organizira od jeseni 2017, v Linhartovi dvorani, a je pandemija žal to preprečila. Dogodek je prestavljen na pomlad 2021.
Poleg številnih dokumentarnih in propagandnih filmov je Jane Kavčič posnel deset igranih celovečercev, izmed katerih imamo lahko vsaj prvo polovico za izredno markantna kinematografska dela. Kljub temu pa je ostal nekako v senci velikih imen oziroma domačih klasikov, v žargonu bi se reklo, da je obveljal za režiserja B-filmov, morda tudi zato, ker sta mu bila žanr in umetniška nepretencioznost zmeraj nekako blizu. Ali z besedami Marcela Štefančiča ml.: »Kavčič se je vedno zdel kot edini slovenski režiser, ki hoče posneti vestern – no, akcijski film.«
Toda za dela številnih sodobnikov lahko ugotovimo, da so slabše preživela preizkušnjo časa kot celovečerni filmi Janeta Kavčiča, in to prav na račun prvin, zaradi katerih je veljal samo za sopotnika glavnega toka slovenske kinematografije. To pa so obrtniška spretnost, vešče vodenje dobro izbranih igralcev in pripovedi, zanimivo in hkrati prepričljivo oblikovani liki, priljudni scenariji, ki se niso neposredno dotikali tako imenovane družbene problematike. Ter izhajanje iz premise, da je film predvsem akcija, primerljiva z rečnim tokom, kot je to ponazoril že v svojem debitantskem delu iz leta 1955, prispevku v neorealistični omnibus Tri zgodbe.
V času nastanka film ni bil po "merilu marksistične stvarnosti"
Med laičnim občinstvom se je Jane Kavčič z zlatimi črkami zapisal v zgodovino z avtorstvom filma Sreča na vrvici, ki je postal tudi zaradi spoja prej omenjenih sestavin izjemna uspešnica, znotraj forme mladinskega filma pa je režiser potem ostal do konca kariere. Film iz leta 1977 o prijateljstvu med mladim Maticem in novofundlandcem Jakobom, ki je postavljeno na preizkušnjo v blokovskem naselju, je danes težko gledati brez občutja nostalgije, zanimivo pa je, da film ni bil sprejet povsem brez zadržkov. Kavčič mi je v intervjuju pred poldrugim desetletjem povedal, da je bila Sreča na vrvici prodana v 33 držav, sam pa je imel že med snemanjem prav neverjetne težave in je film moral zagovarjati na Marksističnem centru, saj se odločevalcem ni zdel po meri takratne družbene stvarnosti.
Pobeg iz utesnjenosti sedemdesetih
Čeprav je film postavljen med betonske urbane kanjone, v katerih se odvija mala vojna med otroškimi kavboji in Indijanci, ga v resnici prevevata eskapizem in utopija, ki v represivnih 70. letih naznanjata tudi ekološka gibanja kot nasprotje mestni in siceršnji utesnjenosti. Ne nazadnje tudi s spevno pomenljivim osrednjim songom.
Naslov filma pa ni nastal po knjižni predlogi Teci, teci kuža moj, ampak prav po omenjenem, še danes slavnem songu Svetlane Makarovič, ki izraža sporočilno pravzaprav dvoumno bistvo filma.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje