Serija je bila kar sedem let (Martinu Sheenu je zmanjkalo le leto in bi dopolnil kar dva prava predsedniška mandata) eden od najbolj uspešnih "proizvodov" televizijske družbe NBC. Ne le gledalci, navdušeni so bili tudi poznavalci filmske in televizijske produkcije.
Leta 2000 kar devet emmyjevZato ni presenetljivo, da je Zahodno krilo osvojilo več kot 20 nagrad emmy in dva zlata globusa, ekipa ustvarjalcev pa je skupaj prejela kar 167 nominacij za različna priznanja. Ustvarjalci serije kar štiri leta zapored niso pustili, da bi emmyja za najboljšo televizijso dramo odnesla kakšna druga produkcija, Zahodno krilo pa ima tudi absolutni rekord v osvajanju emmyjev v enem letu. Leta 2000, torej po predvajanju prve sezone, je Zahodnemu krilu pripadlo kar devet najelitnejših nagrad za odlikovanje televizijske produkcije.
Držali so ogledalo ZDA
Čeprav so scenaristi vedno znova poudarjali, da so vsakršne podobnosti med liki v Zahodnem krilu in pravimi liki na ameriški politični sceni naključne, je kmalu po začetku predvajanja serije postalo jasno, da je scenarij svojevrsten odziv in komentar realnega političnega cirkusa.Tudi strokovnjaki za politična vprašanja so večkrat poudarili, da Zahodno krilo celo bolje kot poročila ameriških televizijskih postaj predstavlja politične in gospodarske dogodke ter njihovo zakulisje.
Demokrati so Clinotonovega naslednika našli v seriji
Serija Zahodno krilo ne bi mogla nastati v katerem koli obdobju. Ni naključje, da se je pojavila proti koncu vladavine Billa Clintona, ko so ameriški demokrati začeli slutiti, da bodo težko našli nekoga, ki bi se zmogel po koncu Clintonovega službovanja zavihteti na "ameriški tron", in ko so Clintonovo vlado začeli pretresati številni škandali, ki so razbili iluzijo o Clintonu kot o zares "fajn možaku". Robert Thompson, vodja centra za preučevanje priljubljene televizijske produkcije na univerzi Syracuse, je dejal: "Serija je predstavila utopičen koncept predsednika, kakršnega smo si želeli, a nam ga politični proces nikoli ne bo mogel priskrbeti."
Martin Sheen je tolažil Američane
Naslednji v vrsti akademikov, ki se jim je serija Zahodno krilo zdela vredna preučevanja, je Trevor Parry-Giles z univerze Maryland. Avtor knjige The Prime Time Presidency: The West Wing and U.S. Nationalism (Predsedovanje v najbolj gledanem času: Zahodno krilo in nacionalizem v ZDA) je uspeh serije povezal z izpostavljanjem strahov, ki preganjajo ameriške državljane in ki jih resnični politični voditelji ne pomirijo. Raje, kot da bi rešili vprašanja degradacije ameriških mest, nasilja in ljudem zelo neprijaznega socialnega, zdravstvenega in pokojninskega sistema, se borijo za ugleden naziv edine vojaške velesile na svetu. Ob gledanju Zahodnega krila so lahko ljudje slišali tisto, kar so si želeli slišati iz ust resničnega predsednika. In čeprav so vedeli, da je serija zgolj utopija, jih je slišano vsaj malo pomirilo.
Po šestih letih padec gledanosti
Najzaslužnejši za uspeh Zahodnega krila je Aaron Sorkin, ki pa je potem, ko je spisal scenarije za vse epizode prvih štirih sezon, prostor za pisalno mizo prepustil drugim. Po priključitvi drugih scenaristov je kakovost in domiselnost zgodb nekoliko padla, Zahodno krilo pa si je do tedaj ustvarilo že tako zvesto občinstvo in okoli serije se je spletel pravi mit, tako da je produkcija še nekaj časa dosegala precej visoko gledanost. Po šestih letih pa je vseeno postalo jasno, da se je serija "izpela" in ukinitev Zahodnega krila je bila tako ravno posledica vrtoglavega padca gledanosti v zadnji sezoni.
Sodelovali so z demokrati in republikanci
Odlika serije je bila tudi promocija plemenitosti. Predsednik Josiah "Jed" Bartlet in njegovi sodelavci niso nikoli slepo napadali republikanskih stališč in scenaristi se nikoli niso norčevali iz republikancev ali jih celo žalili. Izmišljeni voditelji Združenih držav so republikance vedno obravnavali kot zahtevne nasprotnike, ki prav tako kot oni obvladajo posel političnega odločanja. Producenti Zahodnega krila so k sodelovanju celo povabili prava politična svetovalca iz obeh taborov. Morebitno pretirano enostranskost na televizijskem ekranu prikazanih mnenj sta pomagala preprečiti Dee Dee Myers, tiskovna predstavnica Bele hiše v času vladavine Billa Clintona, in Ken Duberstein, tesen sodelavec republikanskega predsednika Ronalda Reagana. Zaradi vsaj neke mere uravnoteženosti političnih prepričanj je bilo Zahodno krilo dobra šola strpnosti v času, ko se zdi, da vlada Georgea Busha slepo sledi svojim egoističnim ciljem in ne vidi škode, ki jo s tem že več kot pet let povzroča svoji državi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje