Brutalist, ki ga je režiser Brady Corbet, kronist vzpona diktature (The Childhood of a Leader) in obsedenosti s slavo (Vox Lux) napisal s partnerico in stalno sodelavko Mono Fastvold, je po eni plati klasična priseljenska zgodba, kakršne so vpisane v DNK ameriške kinematografije (Boter 2, Bilo je nekoč v Ameriki), po drugi pa izrazit odmik od znane matrice. Epskih 215 minut (s petnajstminutnim odmorom na sredini) posvetimo tridesetletnemu obdobju, enemu monumentalnemu arhitekturnemu projektu in počasnemu razkroju ameriškega sna.

Lázsló Tóth (Adrien Brody) je genialni madžarsko-judovski arhitekt, ki je v peklu druge svetovne vojne preživel koncentracijsko taborišče; leta 1947 brez prebite pare pristane na ameriških tleh. (Lahko vam prihranim brskanje po Wikipediji: Lázsló Tóth je izmišljena oseba na podoben način, kot je bil izmišljeni Charles Foster Kane – v njem je toliko detajlov resničnih biografij in lastnosti izpričanih posameznikov, da bi zelo lahko bil dejanska zgodovinska osebnost.)

Skozi klavstrofobične in natrpane kajute čezoceanke se Lázsló v dolgem uvodnem kadru prebije na krov ladje, kjer ga prvi pogled na Kip svobode navda z nebrzdano radostjo. Nobeno naključje ni, da je kip v tem prvem prizoru obrnjen na glavo: že v raju je klica razkroja. "Nihče ni bolj brezupno zasužnjen kot človek, ki verjame, da je svoboden," mu v pismu – z Goethejevimi besedami – na srce polaga žena, ki je še vedno ujeta v peklu razdejane Evrope. Bo v deželi, ki je na konceptu svobode zgradila celo svojo identiteto, ta kdaj dosegljiva za vse?

Lázslóv bratranec Attila (Alessandro Nivola), ki je v novem svetu pristal že pred leti, razume ceno ameriškega sna: ali se asimiliraš ali pa boš propadel. Odpovedal se je svoji veri, jeziku in nacionalni identiteti, da lahko zdaj pod izmišljenim imenom Miller in sinovi ("Američani imajo radi družinska podjetja") izdeluje grdo, a funkcionalno pohištvo. Attila je tudi Lázslóva rešilna bilka v novi domovini: pripravljen mu je ponuditi službo in streho nad glavo, sam pa si obeta, da ga bo bratrančev talent popeljal na naslednjo stopničko uspeha. In res: kmalu dobita nalogo, oblikovati in zgraditi domačo knjižnico v vili bogatega industrialca Harrisona Leeja Van Burena (Guy Pearce). No, Buren je zaradi Tóthovih nekonvencionalnih posegov razjarjen, njegov oholi sin Harry (Joe Alwyn) pa zavrne plačilo za opravljeno delo. Kmalu zatem László prvič na lastni koži izkusi, kako nevarna je lahko ameriška ksenofobija: Attilova žena (Emma Laird) ga obtoži spolnega nadlegovanja, da bi se ga odkrižala. Nekdaj slavni arhitekt se znajde na cesti, kjer životari z zlomljenim nosom, v primežu brezposelnosti, brezdomstva in heroinske odvisnosti, sključen pod bremenom spomina na ljudi in arhitekturo, ki jih je izgubil po poti.

Iz blata ga bo potegnil nihče drug kot Harrison Van Buren. Skesani industrialec, ki mu je sprva tako osovražena knjižnica v omikanih krogih prinesla status vizionarskega podpornika oblikovanja, je medtem ugotovil, da je imel opravka z nebrušenim draguljem. Tótha najame za gradnjo orjaškega kompleksa v svoji domači Pensilvaniji – ponudba, ki je obubožani umetnik ne more zavrniti. V zavetju premožnega mecena se László končno postavi na noge, obenem pa mu Van Burenov denar in poznanstva olajšajo urejanje vizuma za ženo Erzsébet (Felicity Jones) in osirotelo nečakinjo Zsófio (Raffey Cassidy), ki jima zdaj končno lahko omogoči pot v Ameriko.

Čeprav se Lázsló na Van Burenovih banketih kdaj pomeša med družbeno in politično elito, Corbet poskrbi, da se ves čas zavedamo, kako krhko je ogrodje njegovega novega življenja. V očeh svojega zaščitnika je komaj kaj več kot nova igrača, ki jo razkazuje na zabavah, igrača, ki jo navijaš, dokler se je pač ne naveličaš in odvržeš. Na begu pred to večno provizoričnostjo, v nenehnem iskanju trdnih tal pod nogami se protagonist z obsesivno monomanijo vrže v svoj magnum opus. Njegova vizija betona in svetlobe je veliko več kot le stavba: zanj je fizična manifestacija upanja, edino orožje v boju proti odtekanju časa.

Druga polovica Brutalista je tako posvečena težavni gradnji Tóthovega življenjskega projekta: knjižnice, telovadnice, skupnostnega centra in cerkve; sumničavo, uniformno protestantsko skupnost Pensilvanije mora Madžar najprej prepričati, da je tiste vrste priseljenec, ki mu lahko zaupajo in da se bo v celoti uklonil njenim pričakovanjem (ironija tega, da mora oblikovati krščansko cerkev, je na dlani.)

A kljub temu je njegova vizija za novi kompleks večini nedoumljiva: ogromna, hladna kocka iz betona, skoraj brez oken in z dolgimi, ozkimi prostori, ki svojo lepoto razkrijejo šele, ko sonce enkrat na dan nanje posije pod točno pravim kotom. Brutalizem dekorativnost nadomešča z utilitarno izčiščenostjo in sledi utopičnemu idealu, po katerem forma sledi funkciji. Gradbinci, s katerimi mora Tóth delati, njegovih idejnih izhodišč ne razumejo, a Lázslóv perfekcionizem ni zgolj umetniška nečimrnost. Zanj je to, da bo stavba realizirana točno tako, kot si je zamislil, eksistencialni imperativ: njena interna struktura, kot bomo izvedeli pozneje, simulira utesnjenost celic v taborišču Buchenwald, in poustvarja travmo, ki jo je občutil med vojno.

Corbetov film kot umetniško delo je namenoma zasnovan kot brutalistična zgradba: asketski in strog, s prebliski lepote, ki jih je treba uzreti pod vso banalno in grdo navlako sodobnega življenja. Vsak rez, vsak zorni kot kamere in vsaka elipsa ima funkcijo betonske kocke, gradnika: svet nam pomagajo uzreti na način, ki artikulira mnoštvo raznorodnih idej. Vedno znova pa se vrača k ideji ameriškega sna, ki je dosegljiv samo za ljudi, kakršen je Van Buren – pogoltne parazite, ki se morajo v odsotnosti kakršne koli duhovne širine prisesati na tuje ideje. Za umetnike, sanjače in obstrance, pa naj bodo še tako briljantni, bo ameriški sen vedno samo to – sen. Drugače povedano: ameriški kapitalizem poganjata delo in ustvarjalnost priseljencev, ki jim je duše izpila gonja za nedosegljivim uspehom.

Guy Pearce je neprekosljiv kot to parazitsko utelešenje Amerike: cenen slepar v dragi obleki, ena sama sluz in izmuzljivost, v isti sapi komičen in osupljivo krut. Pearce iz alegorične vloge naredi oprijemljiv in precizen človeški lik, od katerega je težko odmakniti pogled. Kot najmočnejši člen kompetentne igralske zasedbe in bi si za svoje delo v trojici nominiranih igralcev (Pearce, Jones, Brody) daleč najbolj zaslužil priznanje.

Brutalist je dolg film, ni pa razvlečen ali brezciljen; nobenega dvoma ni o tem, da si Brady Corbet prizadeva za vpis v kanon ameriškega filma. V tem duhu je izbral tudi pozabljeni širokozaslonski format VistaVision in 70-milimetrski film; zgodbe o 130 kilogramih celulojdnega traku, ki jih je bilo treba na beneško svetovno premiero pretovoriti v 26 kolutih, so se v hipu vpisale v sodobno filmsko mitologijo. Corbet se ob bok Christopherju Nolanu in P. T. Andersonu vpisuje kot novodoben tradicionalist stare šole. Pri tem ne gre zgolj za fetišizem, pač pa za Brutalistovo osnovno filozofijo: najboljši opis kocke je njena zasnova, razume Toth.

Tudi zgodbe o težavni in dolgotrajni genezi filma same po sebi ponazarjajo (skorajšnjo) nezmožnost ustvarjanja velike in osebne umetnosti v kapitalističnem sistemu. Pred nami je vse prej kot subtilno delo, krik besa in upora proti omejitvam, ki jih zakoni trga vsiljujejo umetniškemu ustvarjanju.

Ocena: 5