Slepi in slabovidni so za občutke, ki jih ponuja pogled na gore, gozd, travnik, morje, praviloma prikrajšani. Z zvočnim opisom dokumentarne serije Na poti pa bodo tudi osebe, ki ne vidijo, lahko uživale v lepotah narave. Prva oddaja bo na sporedu 29. junija ob 18.35 na drugem programu TV Slovenija, ko boste lepote narave lahko spoznavali skozi oči Željka Kozinca.

O dokumentarni seriji je več povedala še scenaristka in urednica Nuša Ekar.

Kako je nastala serija in kaj je njeno glavno sporočilo?
Serija je nastala v sklopu dokumentarnih oddaj Izobraževalnega programa TVS, povod zanjo pa so bili številni posamezniki in njihove življenjske zgodbe, ki smo jih srečevali pri ustvarjanju drugih oddaj, a so takrat ostali v ozadju. Glavno sporočilo oddaje je nekako posredno, nevsiljivo, v smislu, da ga najde tisti, ki ga hoče in želi, tiči pa v tem, da je v življenju, prezasičenem z materialnim, nujen stik za naravo. Nekoč sta bila človek in narava nerazdružljivo povezana, potem se je človek od nje ločil in v svojem prepričanju povzpel višje, danes pa se spet vrača k njej.

Gre naslov Na poti jemati v dobesednem ali metaforičnem smislu?

Naslov nekaterih delov serije je povsem dobeseden – na primer Na poti z Nežo in Dušanom, kjer predstavimo naša najboljša ultramaratonca, očeta in hčer, ter njuno vsakodnevno pot teka. Ko pa smo na našo pot postavili Vlada Poredoša, je pot postala odslikava njegovega življenja.

Se po vašem mnenju ljudje dovolj zavedamo pomembnosti sobivanja z naravo? Oziroma: ali jo dovolj spoštujemo?
Mislim, da se človek, kot že rečeno, tega vse bolj spet zaveda. Spoštovanje narave je verjetno drugo področje zanimanja. V sami seriji ne stremimo k temu, da bi poizkušali kogar koli o čem prepričevati, vseeno pa morda lahko kdo ob gledanju katerega izmed portretiranih razmisli, da bi bilo lepše hoditi po gozdu, poslušati petje ptic, šumenje listja kot pa nenehno brnenje telefonov, hupanje avtomobilov, žvenket posode v kavarni. Nekoč smo snemali prispevek o svetlobnem in zvočnem onesnaženju. Takrat se zgroziš, ko vidiš, da tišine skorajda več ni; zvok brnenja klimatske naprave je na morju močnejši od oglašanja čuka.

Pravite, da je narava del nas, le da s(m)o se mnogi izgubili. Kako?

Ali ni lepše iti z otrokom v kotičke, kjer še niste bili, in tam najti na primer zgodbo o Veroniki Deseniški? Ali otrok še pozna besedo piknik, ne da bi ob tem pomislil na čevapčiče? Kako bi bilo oditi na sprehod brez telefona? Nove tehnologije so nam življenje olajšale. A le za kratek čas. Potem se je življenje spremenilo in postalo pod pretvezo izboljšav težje.

Če se vrneva k dokumentarni seriji Na poti. Ustvarjate jo že četrto leto in vsaka sezona ima skupni imenovalec. Katerega?
Vedno je glavni protagonist narava sama, portretiranec pa človek, ki hodi ob njej in nam jo predstavlja skozi svoje oči, doživljanja, dojemanja.

Vsakokrat se podate na pot z drugim portretirancem. Kako jih izbirate?
Pogosto se zgodi, da se ob snemanju ene oddaje že porodi ideja za prihodnje leto. Pri nekaterih so se na nas obrnili gledalci s predlogi, večino pa smo jih, kot že rečeno, našli v letih ustvarjanja drugih oddaj.

Se vam je kateri od portretirancev še posebno vtisnil v spomin?
Zelo sem se vživela v pripoved pisatelja Željka Kozinca, najbolj pa se me je dotaknil slikar Herman Gvardjančič, ki je zelo iskreno razkril svojo bolečino, ki jo doživlja ob propadanju narave.

Kako pa poteka snemanje, kako nastaja scenarij?
Scenarij nastaja tako kot pri vsaki dokumentarni oddaji ali filmu. Na podlagi pogovorov s sodelujočimi se počasi začne v glavi graditi zgodba, ki jo potem ob pisanju še dodatno širiš, gneteš. Pri tej seriji je moje delo precej preprosto, saj so zgodbe, ki jih predstavljamo, najiskrenejše – so življenje samo.