Sorodna novica Ministrica na Berlinalu "ploskala samo izraelskemu nagrajencu, njegovemu palestinskemu kolegu pa ne"

Večkrat nagrajeni dokumentarec No other Land (Ni druge dežele) v teh dneh začenja distribucijsko pot v Franciji in nato še v Veliki Britaniji; pravice za njegovo predvajanje so odkupili v številnih državah. Pri nas ga bomo lahko videli marca, v sklopu Festivala dokumentarnega filma, je za MMC pred kratkim potrdil njegov programski direktor Simon Popek.

Prav tako je precej varno napovedati, da bo film močan kandidat v letošnji bitki za dokumentarnega oskarja; Lincolnov center v New Yorku bo film za en teden uvrstil na svoj spored, kar zadosti pogojem Akademije v povezavi s kinodistribucijo filma v ZDA. Vseeno pa ustvarjalci filma že več mesecev iščejo distributerja, ki bi film spravil na redni spored ameriških kinematografov. Prepričani so, da so v odštevanju do ameriških predsedniških volitev blokirani iz političnih razlogov.

"Morda se bojijo, da jim bodo odvzeli sredstva, če zmaga Trump," je v pogovoru za tiskovno agencijo AP komentiral Abraham. "Ampak Basel je od mladih nog naprej več let tvegal svoje življenje, da je posnel gradivo za ta film. To je zahtevalo veliko poguma. Mar se ne more najti en sam distributer, ki bi imel toliko poguma, da bi sprejel tveganje in predvajal tako pomemben in tako priznan dokumentarec?"

Sorodna novica Berlinale na vojni fronti: Nemčija preiskuje domnevni antisemitizem letošnjega festivala

"Začel sem snemati, ko se je začenjal naš konec"
Dokumentarec No Other Land je začel nastajati že dolgo pred najnovejšim poglavjem vojne v Gazi. Dogajanje večino časa spremljamo s perspektive Basla Adre, ki je bil rojen v skupku naselij Masafer Jata na okupiranem Zahodnem bregu. Hribovito območje južno od Hebrona je že več desetletij vrelišče protiizraelskih protestov – Izrael je namreč Palestincem ukazal umik z ozemlja, ker so na tem področju predvideli vojaško vadbišče. To so oblasti utemeljile z argumentom, da tamkajšnji prebivalci – arabski beduini, ki so na tem ozemlju že pred letom 1967 prakticirali tradicionalno poljedelstvo in živinorejo – teren uporabljajo samo del leta in da na njem nimajo stalnih zgradb.

V to situacijo se je rodil Adra; njegov oče je bil aktivist palestinske skupnosti in mama ga je prvič s seboj na proteste vzela že, ko je bil star pet let. Izraelska vojska je na njihovem ozemlju leta 2022 postavila nadzorne točke in začela rušiti palestinske zgradbe, med drugim tudi šolo. Kamera je "poleg vztrajnosti postala naše edino orodje," se spominja Adra. Dokumentiral je rušenja domov, nasilne trke z izraelskimi naseljenci in dolgoročne posledice te eksistencialne stiske za vaščane. "Začel sem snemati, ko se je začenjal naš konec," komentira v filmu, ki je postavljen v čas med letoma 2019 in 2023.

Snemanje filma, pod katerega je podpisan izraelsko-palestinski kolektiv (soavtorja sta tudi Hamdan Ballal in Rachel Szor), so končali oktobra lani, ravno v času, ko se je zgodil napad Hamasa v Izraelu in nato vojna v Gazi. V izraelski ofenzivi na Gazo je bilo ubitih že več kot 43 tisoč Palestincev. V napadih na palestinska mesta na Zahodnem bregu je bilo ubitih že več kot 760 ljudi.

Sorodna novica Sporni film o Donaldu Trumpu bo premiero v ZDA doživel le tri tedne pred volitvami

Nagrade ne ustavijo strelov
"Že če pogledam samo novice zadnjih nekaj dni, je bilo v Gazi ubitih na stotine ljudi, izraelski talci umirajo, vsak dan brez predaha prihaja do pokolov," opozarja Abraham. "Mi pa tukaj predvajamo film v klimatiziranih kinodvoranah. Velika disonanca je med tem, da gostujemo na festivalih, in tem, da ni čisto nič prazničnega in je situacija vsak dan hujša."

Tudi Adri vse nagrade za film ne prinašajo pretirane utehe. "Film smo posneli, da ne bi izgubili Masafer Jate. Film je zelo uspešen, ampak ko se vrnem v resničnost, je vse še bistveno huje. V sebi občutim konflikt. Film je uspešen, o njem pišejo in ljudje ga hočejo videti, ampak ne spremeni pa tega, kar se dogaja na bojišču. Ničesar ne spremeni."

"Včasih so bili distributerji veseli kontroverznosti"
Ko sta se Adra in Abraham sestajala s potencialnimi ameriškimi distributerji, so ti sprva pokazali precej zanimanja. "Rečejo, da jim je film zelo všeč, potem pa omahujejo," je opazil Abraham. O tem, da so ameriški distributerji postali zelo politično previdni, priča že podatek, da je imel težave z ameriško distribucijo tudi Vajenec, drama o zgodnjih letih Donalda Trumpa. Kritiško hvaljeni dokumentarec Union, ki dokumentira poskus ustanovitve sindikata Amazonovih delavcev, so morali ustvarjalci distribuirati sami.

"Nekoč so bili ameriški filmski distributerji in predvajalci filmov veseli kontroverznosti – še posebej, če je šlo za priznane filme, pri katerih je bila kontroverznost prepletena z njihovo humanostjo," je ob filmu No Other Land zapisal kritik New York Timesa Bilge Ebiri. "Se ta podjetja filmu odpovedujejo iz proračunskih razlogov, iz strahopetnosti, iz političnega nestrinjanja?"

"S tem da utišate naše glasove, glas Palestinca, ki se upira okupaciji, in glas Izraelca, ki prav tako nasprotuje okupaciji in verjame v enakopravno ter pravično prihodnost, preprečujete, da bi se dialog sploh začel," opozarja Abraham. "Zakaj preprečujete tem glasovom, da bi vstopili v prostor mainstreamovskega filma v Ameriki?" Film prav tako nima distribucije v Izraelu.