Dokumentarec v režiji Tamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova, ki je svetovno premiero doživel na lanskem festivalu Sundance, jasno predstavi, kako človek s svojim nepremišljenim ravnanjem posega v naravo, ne da bi se ob tem zavedal, kakšno škodo povzroča.

Od ideje o kratkem filmu do triletnega snemanja
Kotevska in Stefanov sta se na makedonsko podeželje sprva podala, da bi tam našla okoljsko ozaveščene zgodbe za kratek film v sklopu projekta ohranjanja narave. Odkrila sta, da naj bi tam prebivali ljudje, ki vzrejajo čebele na tradicionalen način, nato pa ju je raziskovanje privedlo do Hatidze, potomke več generacij čebelarjev.

Polovica medu zadržana zase, polovica vrnjena čebelam
Začelo se je njuno kar triletno spremljanje nikoli poročene Hatidze in njene napol slepe 85-letne matere Nazife, ki se preživljata s čebelarstvom na odročnih delih. Glavno načelo Hatidze pri pridelavi medu je, da zase obdrži polovico medu, drugo polovico pa vrne čebelam. Ker čebele hrani z medom, je končni izdelek izvrsten – tega pa sodobni čebelarji ne počno več.

Velika sprememba nastopi, ko v mirno rutino Hatidze in njene matere poseže na novo priseljeni sosed Husein, ki ga začne zanimati pridelava medu, vendar ga pri tem ženejo eksplicitno kapitalistični vzgibi. Ravnovesje v Medeni deželi se poruši, kar je na koncu pogubno za vse vpletene ...

"Celoten film preveva močan simbolizem, ki določa skupnost čebel. Tu je čebela delavka, se pravi protagonistka Hatidze. Imate mater v vlogi matere, ki nikoli ne zapusti svojega doma, in imate skupine čebel, ki na istem območju začnejo napadati druga drugo. V tem je videti, da ni velike razlike med našim svetom in manjšimi svetovi okoli nas, kar pa radi pozabljamo," je povedala Tamara Kotevska za portal The Moveable Fest.

Zvrhana malha lovorik in zgodovinski oskarjevski nominaciji
Medena dežela je na festivalu Sundance v kategoriji dokumentarcev iz svetovnih kinematografij prejela veliko nagrado žirije in nagrado za filmsko fotografijo ter posebno nagrado za vpliv na svetovno kinematografijo. Doslej je prejel skupno okoli 20 nagrad, med drugim nagrado ameriškega združenja filmskih kritikov in druga kritiška priznanja.

Veliko potrditev pa je prejel z dvema nominacijama za letošnje oskarje – v kategorijah najboljšega dokumentarca in najboljšega mednarodnega filma, s čimer je postal prvi celovečerec, ki je bil hkrati nominiran v teh dveh kategorijah.