Gre za štiri nove oddaje, ki bodo na sporedu ob torkih ob 21.20 na 2. programu Televizije Slovenija, prva že danes, posneli pa so jih scenaristka Jasna Tepina, režiser Boštjan Mašera, snemalec Aleš Živec in montažer Goran Babič. V Izobraževalnem programu Televizije Slovenija so že lani posneli oddaje o tem, kako premagati telesno pomanjkljivost, živeti z duševno boleznijo, ozdraviti alkoholizem, prenehati uživati mamila in ohraniti voljo do življenja. Snovalci serije se podobnih tem lotili tudi letos.
Prva v nizu oddaj, na ogled 2. novembra, se ukvarja s temo Življenje in smrt. Gre za dve zgodbi, intimno izpoved človeka, ki je po izgubi ljubljene osebe našel moč in ne le preživel, ampak živi naprej polno življenje in tudi pomaga ljudem ob izgubi ljubih, ter druga, zgodba ženske, ki je med bojem z rakom izgubila ljubljenega vnuka, a vseeno vztrajala.
Drugi oddaji je naslov Prosim, pomagajte! in postavlja v središče nasilje nad ženskami. Vsaka peta ženska je žrtev nasilnega partnerja, vsaka druga ženska pri nas pa je že okusila nasilje. Vendar niso nasilni zgolj moški, ampak tudi ženske zmerjajo, očitajo, udarijo, a vendar so žrtve najpogosteje prav one. Šele peti ali šesti poskus bega pred nasilnim partnerjem uspe, je zaupala žrtev nasilnega partnerja, ob pomoči ljudi, ki jim ni vseeno.
16. novembra bo na sporedu oddaja s podnaslovom Nesreča ne izbira, ki predstavlja žrtev in povzročitelja prometne nesreče. Dvema človekoma, ki sta se ob nepravem času znašla na nepravem mestu, je usoda za vedno zaznamovala življenji, ju kruto iztrgala iz sanj, načrtov, njunega vsakdanjega življenja in ga postavila na glavo. Spoprijeti se z nesrečo, s tem, da ni nič več tako, kot je bilo, z občutki krivde in obtoževanja, jeze, strahu, obžalovanja. Kako živeti s tem, kar se ti je zgodilo, brez zamer in jeze? Kako živeti naprej? Dve osebni zgodbi, osebni pripovedi o strahovih in upanju, spoprijemanju s krivdo, željo po življenju.
Otroci z vesoljem v očeh bodo na sporedu 23. novembra, in sicer gre za oddajo o otrocih s posebnimi potrebami, z motnjami v duševnem razvoju. Kako sprejeti resnico, da tvoj otrok ne bo nikoli odrasel, da ne bo nikoli živel sam, da ne bo znal skrbeti zase, da ne bo poznal denarja, se sam peljal z avtobusom? Kako živeti s tem, ko otrok odrašča, a ostane večen otrok? In na drugi strani, kako pomagati staršem in otrokom, ki bodo večni otroci? Kaj doživlja človek, ki dela s takim otrokom, ki je z njim pretežni del dneva, potem pa gre domov, k svojim zdravim otrokom, vedoželjnim in polnim življenja?