"Ko smo Izlet predstavljali na sarajevskem filmskem festivalu, se spomnim, da nisem imela v garderobi niti enih visokih petk, puder pa sem si morala sposojati od osem let mlajše sestre," se smeje zdaj 26-letna igralka, ena tistih žensk, ob pogledu na katere ti je jasno, da ne enega ne drugega niti ni potrebovala.

Po Izletu, gverilsko na fotoaparat posnetem prvencu o generaciji dvajsetletnikov na prepihu, se Nejc Gazvoda vrača z Dvojino, zgodbo o ljubezni, ki se splete med dvema dekletoma, ki je obenem vse prej kot zgodba o lezbičnem razmerju. In čeprav bi namigovanje na morebitne "erotične prizore" promociji filma najbrž bolj koristilo, Nina raje spregovori o tem, kako "ima rada tišino v filmih", in o tem, kako idilični so (še vedno) odnosi med starimi prijatelji, ki so Dvojino posneli v podobni zasedbi kot Izlet.

Od takrat se je sicer zgodilo že precej, navsezadnje tradicionalno pljuvanje slovenske javnosti po vsakomur, ki užije vsaj kanec (mednarodnega) uspeha."O sebi sem prebrala že vse mogoče," pravi Nina. "Pisali so o mojem karakterju, kot da smo skupaj krave pasli, kar me je zelo prizadelo. Kako lahko nekdo, ki ne ve ničesar o meni, govori o meni kot o nesposobnem gnoju? Seveda to vpliva nate." Tudi zaradi takega odnosa mladi slovenski ustvarjalci uspeh in priložnosti za delo vse pogosteje iščejo v tujini, je prepričana.
Več o filmu Dvojina, ki po premieri v okviru Filma pod zvezdami na redni spored slovenskih kinematografov prihaja 22. avgusta, pa v nadaljevanju.

Za nekoga v dvajsetih je misel, da bi lahko nekega dne samo pobral nahrbtnik in ušel z nekom, ki ga je spoznal na vlaku, letalu, ..., zalo privlačna: nekaj podobnega, kot sta naredila junaka filma Before Sunrise. Pobeg od predvidenega scenarija za tvoje življenje ...

Mislim, da ima večina od nas za seboj izkušnjo noči z nekom, ki te prevzame do te mere, da ne veš, kako naprej. Včasih celoten vtis zbledi, včasih pa je dovolj globok, da resnično pobegneš. Vsakič, ko si film ogledam, mi da občutek nežnosti, čistosti in topline, in to mi je pri njem najbolj ljubo. Moj lik, Tina, je na začetku zgodbe zaprta vase, ima omejitve v glavi, kot jih imamo včasih vsi, in ena sama izkušnja jo odpre in pokaže, da ji v življenju ni treba ostati vedno na istem mestu. Tudi mene je film s temo svobode na neki način predramil; ideja je ostala z mano še dolgo po snemanju.

Zanimivo se mi je zdelo, kako Tina opiše življenje v Ljubljani: »Tukaj vse tako majhno, vsi vse vejo o vseh, razen o sebi. Včasih je bolje samo biti.« Se ti v Ljubljani kdaj počutiš tako? Kot da bi bilo nekje, kjer je večje in več anonimnosti, bolje?

Včasih je rahlo klavstrofobično. Najzanimiveje je vedeti vse o sosedih, še najbolj zato, da se ti ni treba posvečati sebi; brskanje po samem sebi in soočanje z lastnimi frustracijami je vedno najbolj boleče. Lahko se seveda odločiš za življenje v balončku, kjer se vse hudo dogaja drugim, in lahko vse svoje misli preusmeriš navzven, v druge ljudi. Takrat zna biti Slovenija zelo majhna. Tudi kar se tiče odprtosti in liberalnosti, se pogosto bolje počutim v velikih mestih kot pa v Ljubljani. Ravnokar sem se vrnila s Šrilanke in mirno lahko rečem, da imamo, če je govor o naravi, v Sloveniji resnično raj. Škoda je samo, da se malo bolj umsko ne ozaveščamo, da ne rastemo skupaj s svetom, ampak ostajamo tako slovensko zaprti.

Pred dnevi smo na MMC-ju objavili članek o letošnjem canskem zmagovalcu, filmu La vie'd Adele, ki tematizira ljubezen med dvema ženskama. V enem dnevu se je nakapljalo več kot sto komentarjev, večinoma špekuliranja o erotičnih prizorih, neslane šale in nestrpnost. Misliš, da bo film večje pozornosti pri nas deležen že zato, ker ne gre za klasično ljubezensko zgodbo fant-punca? Ali pa zaupaš v to, da bo ljudi preprosto nagovorila zgodba, ne glede na to, da ima rahlo drugačno permutacijo ljubezni?

Včasih me frustrira pisanje, ki ga vidiš po forumih: ljudje ne vedo drugega, kot to, da gre za dve dekleti, pa se že zgražajo: "Eh, spet ta lezbičnost!" V resnici pa Dvojina to temo vpelje zelo subtilno. Ampak glede na to, da v filmu nimamo seksualnega lezbičnega prizora, je mladi najbrž ne bodo drli gledat v kina - zaradi česar mi je zelo žal, ker bi se v številnih idejah najbrž lahko našli.

Sicer pa tudi snemanje ljubezenskih prizorov ni tako prijetno, kot si kdo morda misli: okrog tebe je ekipa, ki gleda vsak tvoj gib; na vsem skupaj ni čisto nič erotičnega.

Dansko-slovenska koprodukcija seveda napeljuje na misel o mednarodnih sodelovanjih. Se kdaj igraš z mislijo, da bi poklicno srečo za dalj časa poskusila v tujini?

Delam v tej smeri in si želim posneti kak film v tujini. Vemo, kakšna je situacija pri nas: posname se par filmov na leto, in seveda ne morem pričakovati, da bom v vsakem od njih, pa čeprav si to morda želim ... (Smeh). Samo z delom lahko raziskuješ svoj poklic in rasteš. V tujini je trg sicer večji, je pa skoraj nemogoče priti "zraven". Stara sem 26 let, poskusiti moram zdaj, sicer mi bo vedno žal. Ne vem pa čisto, kako bi poskusila (Smeh.)

Pri tem je verjetno treba omeniti, da imaš v poklicnem življenju še to srečo, da si takoj po končani Akademiji dobila redno službo (najprej je bila članica igralskega ansambla v SLG Celje, to sezono pa bo zaposlena v MGL-u, op. n.), sodeluješ pri filmih in tako dalje. Kako pa se godi tvojim vrstnikom z akademije?

Težko je. Zavedam se, da imam srečo, in to tudi ves čas poudarjam - hkrati pa me je strah, ker nikoli ne veš, kdaj bo ta sreča izpuhtela. Ves čas se borim in pri vsakem projektu dam od sebe milijon odstotkov. Mislim, da sem glede teh stvari prizemljena. Prvo avdicijo, za Osebno prtljago Janeza Lapajneta, sem dobila že v prvem letniku študija, obenem sem takrat že veliko delala z Nejcem (Gazvodo, op. n.) in tako se je vse začelo nalagati. Vedno potrebuješ nekoga, ki ti da priložnost; v gledališču je bil zame to Janez Pipan z vlogo v Utvi. Veliko je igralcev, ki so zelo sposobni, pa tega nimajo kje pokazati, ker ne dobijo svoje priložnosti.

Akademija verjetno igralce »trenira« za gledališče, ne za film. Česa si se za film morala naučiti na lastni koži, recimo pri Osebni prtljagi, glede na to, da je ta vloga prišla tako zgodaj v tvoji karieri?

V filmu sem se vedno počutila tako doma, da se nikoli nisem preveč spraševala, kako bi se morala česa lotiti, ampak sem bila preprosto odprta in se učila vsak dan sproti. Prav uživala sem, no! Film je težaško delo, a kadar uživaš v tem, kar počneš, ti vedno ostanejo

le lepi spomini: pri Dvojini so bile tri četrtine snemalnih dni nočne in po svetu sem hodila kot zombi (Smeh). Po drugi strani pa se iz svojega vsakdanjega prestaviš v čaroben svet in mimogrede dobiš novo družino, filmsko ekipo. In za en mesec izgineš ..., to se mi zdi čarobno.

Po snemanju Izleta si v nekem intervjuju dejala, da imaš včasih občutek, "da se ne boš nikoli več imela tako lepo", tudi zato, ker ste tisti film posneli v nekakšnih gverilskih razmerah, za malo denarja, odpovedali ste se honorarjem ... Ste se tokrat dela lotili bolj "konvencionalno"?

Drugače je bilo že zato, ker smo snemali v Ljubljani in sem lahko spala doma. Vse je bilo bolj profesionalno: večja ekipa, material, več lokacij, statistov ... Ampak spet je bilo lepo (Smeh). Seveda drugače od tiste genialne gverilske izkušnje, a Nejc je poskrbel za res krasno atmosfero na snemanju. Vsi smo bili zelo sproščeni in upali smo se razigrati.

Najbolj iskreno, intimno vez si morala pred kamero splesti z dansko kolegico Mio Jexen. Sta pred samim snemanjem preživeli kaj časa skupaj, da sta razvili neko "kemijo", ali pa sta preprosto stopili pred kamero takoj, ko sta se spoznali, in je to, kar vidimo na platnu, pač igra?

Prvič sva se spoznali na avdiciji. Potem ko je bila izbrana, pa je kaka dva tedna pred snemanjem prišla v Slovenijo. Nejc naju je povabil na jadrnico s svojimi starši in skupaj smo preživeli čudovit dan, šli na "Izlet" ... (Smeh). Seveda sva se zbližali med študiranjem scenarija, po drugi strani pa se moraš kot igralec znati prepustiti svojemu liku in pred kamero odmisliti vse drugo.

Kako si se približala liku Tine? Si iskala lastnosti, v katerih ti je podobna? Kako jo sploh razumeš? Kot nekoga, ki ni čisto prepričan vase, ki se še išče? Kot nekoga, ki išče iskren stik s sočlovekom?

Ko sem prvič prebrala scenarij, se mi je zdel super, hkrati pa nisem čisto natančno vedela, kje naj se Tine lotim. Gre za zelo kompleksen lik, ki v sebi skriva ogromno nekih plasti, hkrati pa je tako zelo drugačna od mene, da je bila zame velik izziv. In za to sem Nejcu silno hvaležna: če ne vem natančno, kako se nečesa lotiti, potem me točno to najbolj zagrabi.

Vloge se vedno lotim tako, da jo spišem v celoti: poskušam si zamisliti celo njeno življenje in dogodke, ki so jo najbolj zaznamovali, ter nato izhajati iz karakterja, ki ga imam pred očmi. Hotela sem podati osebo, ki je previdna, ki si ne upa tvegati, ne upa živeti, in nato, kako jo ta nenadni "crash", ljubezen, do konca odpre; Iben jo popolnoma fascinira. Potem so tu seveda še odnosi s starši - pri 23, 24 letih mora še vedno deliti sobo z bratcem - in zaprtost družbe, zaradi katere ne more svobodno živeti s svojo istospolno usmerjenostjo.

Z igralskega stališča je verjetno zanimivo, da nekje od sredine filma dalje gledalec pozna "osrednjo skrivnost", ki vpliva na vse nadaljnje dogajanje, tvoja junakinja pa ne ...

To je res tragično. "Poglej, kaj se dogaja, ti pa tega sploh ne veš!" si mislim, ko jo gledam. Igrati moraš določen trenutek in pozabiti, da si prebrala cel scenarij ...

Mogoče banalno vprašanje, ampak: igra v angleščini. Meje mojega jezika so meje mojega sveta. Je tudi potem, ko neki jezik obvladaš, avtentično izražanje v njem težje? Ali pa je ravno obratno? "I love you" v popkulturi slišimo petkrat na dan in je avtentično, medtem ko "Ljubim te" lahko zveni okorno ...

Hecno je, da nam je angleščina tako blizu, da s tem res nisem imela nobenih težav. Že enkrat prej sem morala v neki predstavi na akademiji igrati v angleščini in takrat mi je to postalo lastno. Tukaj se z jezikom pravzaprav sploh nisem obremenjevala, edina težava je bilo prehajanje iz enega jezika v drugega, na primer v prizoru družinskega kosila, kjer vsi govorijo drug čez drugega. Bo pa materni jezik vedno najlažji za izražanje čustev: tudi če živiš v tujini in si poročen s tujcem, si predstavljam, da "znoriš" v slovenščini.

Dvojina je v primerjavi z Izletom bolj tih, poetičen, minimalističen film. V njem ni toliko duhovitih monologov, pač pa se vse, kar je ključnega, odvije v tišini. Več moraš povedati brez besed. Ti je to bližje ali večji izziv?

Mogoče mi je res bližje ... rada imam tišino v filmih. Seveda pa je odvisno, za kakšen film gre: v Izletu je bilo potrebnega toliko govorjenja, in tukaj je potrebno toliko tišine, da se nekaj pove. Tišine ne moreš "zblefirati": vedno mora biti polna.

V Dvojini smo soočeni z zelo romantično predstavo o ljubezni, s srečanjem "duš dvojčic", ki se, ko enkrat naletita ena na drugo, v hipu spoznata in razumeta. Se ti taka ljubezen zdi bolj domena literature in filma, umetnosti, ali pa je to nekaj, k čemur stremiš v resničnem življenju?

Ne vem, če stremim, sem pa zelo odprt človek, to se mi je že zgodilo in mislim, da se mi bo najbrž še zgodilo. Tako lepo se mi zdi, da se lahko z neko osebo v hipu povežeš in da ti to odpre popolnoma nov svet. Verjamem, da določena oseba v trenutku, ko jo potrebuješ, vstopi v tvoje življenje, in nato iz njega izstopi. Ljudje pridejo ob pravem času, da ti nekaj pokažejo.

Kje sta Matic in Tina v svojem življenju v primerjavi z Gregorjem, Andrejem in Živo iz Izleta? Še bolj na prepihu, še bolj izgubljena?

Morda sta res še bolj izgubljena. Oba sta taki nežni duši, obremenjena s svojimi starši in hkrati ujeta eden v drugega, v svoje prijateljsko razmerje, ki ju na neki način drži nazaj. Pri Tini mi je zanimivo, kako zelo potrebuje potrditev od zunaj, preden gre lahko naprej s svojim življenjem. Če bi jo Matic prosil, naj ostane, bi ostala. Ampak nekomu to, da ga imaš rad, pokažeš tako, da mu pustiš oditi.

Dvojina na velika platna prihaja »otovorjena« z določenimi pričakovanji občinstva, še posebej po silnem uspehu Izleta. Nejca Gazvodo oz. film so takrat mnogi razglasili za "glasnika generacije", ki ji tudi ti pripadaš.

Zelo sem ponosna na to, kar smo naredili, in vesela tega filma. V življenju mi je pomagal pri določenih stvareh in me rešil iz nekega obdobja. Sicer pa nikoli ničesar ne pričakujem: pri Izletu nismo pričakovali ničesar in razpletla se je zelo lepa zgodba. Upam samo, da bodo ljudje dali priložnost slovenskemu filmu. Dvojina je resnično lep film, ki pa ga moraš priti gledat odprt, brez predsodkov o tišini in ljubezni. Vsak, ki je kdaj doživel hrepenenje, bo v njem užival.

Ana Jurc