Oglas
Na to vprašanje ne znajo odgovoriti niti Francozi, ki imajo do hollywoodske filmske produkcije precej dvoličen odnos. Po eni strani bi Francozi "izgon" ameriških filmskih studiev z najbolj prestižnega festivala na svetu razumeli kot zmagoslavje svoje superiorne kulture, po drugi strani pa se zavedajo, da lahko festival v Cannesu svoj položaj ohrani le, če bodo vanj upre oči medijev z vsega sveta. In te oči hočejo gledati velike zvezde. Tudi oči navadnih ljudi, ki kupujejo časopise in gledajo televizijo, hočejo gledati zvezde.
Za odtenek preveč francoski festivalZato ni presenetljivo, da so ravno predstavniki francoskih javnih občil organizatorjem festivala v Cannesu lani namignili, da bi bilo v prihodnje pametno na Azurno obalo zvabiti več Američanov. Eden od fotografov, ki se dogodka udeležuje že več let, je tako dejal, da je bila lanska izvedba Cannesa "preveč francoska", kot taka pa ne zadosti "začinjena", da bi se vtisnila v spomin tudi tistih, ki niso ravno fanatični ljubitelji dobrega filma.
Letalska karta – naj jo kupim ali ne?
A tudi Američani, ki imajo letos v ognju tri filme (Southland Tales režiserja Richarda Kellyja, Fast Food Nation Richarda Linklaterja, Marie Antoinette Sofie Coppola, Babel Alejandra Gonzaleza Inarrituja in The Wind That Shakes the Barley v režiji Kena Loacha), niso nič boljši. Čeprav se številni Američani zaradi prezira do vase zagledanih in pretirano ponosnih Francozov, ki nočejo pomagati nobenemu narodu v stiski (z izrazom seveda mislijo na Združene države Amerike, ki se borijo za mir na Bližnjem vzhodu), najraje ne bi nikoli več podali v Francijo, pa se hollywoodski studii od devetdesetih let naprej vedno raje udeležujejo canskega festivala.
Morda se pa vendar izplača "potrpeti"
Okoli 4.000 akreditiranih novinarjev, ki glas o dogajanju v mondenem letoviškem mestu, s tem pa tudi glas o predstavljenih filmih ponesejo po svetu, in več tisoč radovednih turistov in filmskih zanesenjakov prepriča tudi zagrizene ameriške domoljube, da se izplača "potrpeti" in odriniti onkraj velike luže. Zanemarljivo pa ni niti dejstvo, da je za mnoge Evropejce, ki prisegajo le na "visoko kulturo", že samo udeležba filma na festivalu v Cannesu zadostno zagotovilo, da je produkcija vredna ogleda. In ker je zaslužek ameriških filmov v tujini v primerjavi z zaslužkom doma še vedno precej skromen (filmi vodilnih ameriških studiev so na domačem trgu lani prislužili 9 milijard dolarjev, v tujini, kjer živi več kot desetkrat več ljudi kot v ZDA, pa "le" 14 milijard) šteje letošnje odposlanstvo v Cannesu kar veliko članov.
Poleg "tekmovalcev" za zlato palmo za najboljši celovečerni film je namreč treba omeniti še ameriške filme, ki se bodo predstavili v drugih sekcijah. Da bo največ medijske pozornosti usmerjeno v film Da Vincijeva šifra, ki bo festival tudi odprl (Američani so Francozom prepustili vsaj sklepni del festivala, ki ga bo zaznamoval film v Alžiriji rojenega francoskega režiserja Tonyja Gatlifa Transylvania), verjetno sploh ni vredno govoriti.
Junak Cannesa – Richard Linklater
Bolj zanimivo je spregovoriti o režiserju Richardu Linklaterju, ki bo poleg tekmovalnega družbenokritičnega dokumentarca Fast Food Nation predstavil še znanstvenofantastični akcijski triler s Keanujem Reevesom v glavni vlogi A Scanner Darkly. Zanimivo bo tudi videti, kako bodo Francozi sprejeli animirano komedijo Over the Hedge, v katerem Bruce Willis glas posodi rakunu, ki je sicer potujoči umetnik. Ameriška kinematografija pa se bo predstavljala še z dvema veliko bolj spektakularnima in zanjo značilnima filmoma. To sta akcijski triler Bretta Ratnerja X-Men: The Last Stand ter na festivalu Tribeca premierno predstavljeni film o dogodkih 11. 9. 2001 United 93.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje