Šestkratna nominiranka za oskarja, sedemkratna nominiranka za zlati globus in dobitnica tonyja, ki kot sopredsednica vodi igralski studio, trdi, da je televizija znižala raven igranja. Igralci morajo nenehno hiteti z enega snemanja na drugega, zato nimajo časa, da bi se poglobili vase ali izpilili svoje znanje.

Dvojna igra jo je navdušila
Burstynova pa ni kritizirala kar vsepovprek, ampak je našla tudi izjeme, ki razveselijo njeno igralsko srce. Njenih kritik se nimajo kaj bati Jack Nicholson, Matt Damon, Leonardo DiCaprio, Mark Wahlberg in Alec Baldwin, katerih nastop v Scorsesejevem filmu Dvojna igra, ki ga lahko gledamo tudi že pri nas, jo je povsem navdušil.

Nominirana za 38 besed
Legendarna igralka pa je udrihala ne le po igranju v filmih in na televiziji, grozne se ji zdijo tudi razmere na Broadwayu, za katerega je izjavila, da so predstave na njem tako obupne, da ne bi za ogled priporočila niti ene. "Ogledala sem si predstave, označene kot dobre, ampak v resnici so grozljivo slabe!" je bila ogorčena igralka, ki ve, kaj govori, saj je za vlogo v predstavi Ob letu osorej dobila tonyja za najboljšo žensko vlogo. Veliko se je o njej sicer govorilo posebej ob njeni edini nominaciji za emmyja, ko so jo za nagrado predlagali za njen 14-sekundni nastop v TV-filmu Mrs. Harris, v katerem je spregovorila 38 besed, a je žirija ocenila, da ji nagrade ne podeli.

Izkušnje in čustva najti v sebi
Burstynova sama se je igranja urila pri legendarnem Leeju Strasbergu, utemeljitelju tehnike, znane kot metoda. Ta od igralcev zahteva, da se poglobijo v svojo notranjost in tam najdejo čustveno resnico, čustva in empatijo za prizor, ki ga morajo odigrati. To je Ellen dobro storila predvsem pri študiranju vloge za film Alice ne živi več tukaj, kjer je na podlagi lastnih izkušenj upodobila mater samohranilko, ki mora vzgajati svojega sina. Bolj ali manj je to počela tudi sama, svoje izkušnje pa je tako dobro prenesla na veliko platno, da ji je Akademija podelila oskarja za najboljšo žensko vlogo.

Stoletje, ki ji ni pisano na kožo
O svojem življenju in polstoletni filmski karieri Burstynova piše tudi v avtobiografiji Lessons in Becoming Myself (Učne ure iz postajanja jaz), ki jo je v nasprotju s številnimi slavnimi osebnostmi napisala sama. Na roko. S pisalnimi stroji in računalniki se ne znajde najbolje, in kot pravi sama, to stoletje ni njeno. Sama bi se najbolje počutila, če bi se lahko zavihtela v sedlo ali se vozila v kočiji, namesto da se prevaža z avtomobili in drugimi sodobnimi prevoznimi sredstvi.