Ogled nove, digitalno obnovljene različice je Cankarjev dom omogočil v sodelovanju z Goethejevim inštitutom. Zaradi izjemne dolžine bo film predvajan v več delih. Projekcije Berlin Alexanderplatza je uvedla okrogla miza o Fassbinderju, Döblinu in weimarski Nemčiji, o kateri so razpravljali Thomas Elsaesser, Darko Štrajn in drugi. Predvajanje prvega dela se je začelo v torek ob 19.00 in nadaljevalo s projekcijama drugega in tretjega dela ob 21.00, medtem ko bodo projekcije preostalih delov sledile vse do petka ob isti uri.

15 ur skupaj samo za vzdržljive gledalce
Prvotno televizijska serija Berlin Alexanderplatz, ki jo je Fassbinder posnel v letih 1979 in 1980 po romanu nemškega pisatelja Alfreda Döblina, pomeni vrhunec v karieri tega nemškega ikonoklastičnega cineasta. Njenega restavriranja, ki omogoča tudi predvajanje na filmskih platnih, sta se letos lotila Bavaria Media in režiserjeva fundacija. “Maratonska” različica pa je bila prvič prikazana na letošnjem Berlinalu, in sicer brez odmora.

Zgodba o osamljenem in ponižanem posamezniku
Monumentalni Berlin Alexanderplatz v središče postavlja zgodbo občutljivega in nežnega, a hkrati brutalnega Franza Biberkopfa, nekdanjega morilca, ki so ga ravnokar izpustili iz zapora. Biberkopf v weimarski Nemčiji 20. let v iskanju službe in stanovanja, ki bi pripomogla k temu, da bi lahko začel novo življenje, tava po Berlinu, vendar se ne znajde dobro. Ker ne najde razumevanja in strpnosti, po katerih je hlepel dolga leta, se hitro znajde v trebuhu berlinskega podzemlja, kjer spozna očarljivega in skrivnostnega kriminalca Reinholda in pade pod njegov vpliv.

Poglavitni režiser novega nemškega vala
Režiser, scenarist, igralec in avtor Rainer Werner Maria Fassbinder (1945–1982), čigar retrospektivo je pred kratkim predvajala tudi Televizija Slovenija, je bil skupaj z Wernerjem Herzogom, Wimom Wendersom in drugimi glavni pobudnik t. i. novega nemškega filma 60. in 70. let. Velja za enega najizvirnejših, najbolj izzivalnih in najbolj plodovitih avtorjev svojega časa. V kratki karieri, ki je zajemala trinajst let, je posnel več kot 40 filmov, s katerimi je sicer hitro požel odobravanje filmskih kritikov ne pa tudi širšega občinstva. Širšo prepoznavnost je dosegel šele ob koncu 70. let oziroma tik pred smrtjo s filmi Zakon Marije Braun, Lili Marleen in Lola. Njegovo smrt leta 1982 pogosto omenjajo tudi kot mejnik konca novega nemškega filma.