Odnos med Morrisom in Bannonom je namreč nadvse zanimiv. Morris, avtor več legendarnih dokumentarcev, kot sta Tanka modra črta (1988) in Standardni postopek (2008), ima namreč odklonilen odnos do svojega portretiranca in je kot pripadnik judovske etnije odkrito izrazil ogorčenje nad njegovimi antisemitskimi opazkami ter izraženo podporo kukluksklanu. Po drugi strani pa je bil Bannon leta 2003 tako navdušen nad Morrisovim filmom Slepi v vojni, da je tudi sam postal režiser in je od takrat posnel devet dokumentarcev.

Ameriška dharma se posledično zdi kot Morrisov povračilni udarec konservativnemu političnemu strategu. A kot se je izkazalo na premiernih projekcijah v Benetkah, ni čisto tako. "Mislim, da se boste vsi strinjali, da se v ZDA in po svetu dogaja veliko groznih stvari," je svoj motiv za nastanek filma začel razlagati Morris. "Verjamem, da je še posebej za nas v ZDA pomembno, da razumemo, kaj se dogaja. Velika napaka bi bila, če bi to ignorirali. Takšno namensko nevednost imenujem 'mentaliteta noja' – glavo preprosto potisneš v tla, in ker ne vidiš nevarnosti, misliš, da je ni. A obstaja. Bolje kot razumemo naravo te nevarnosti, bolje nam bo. In morda lahko s tem preprečimo, da bi se zgodila znova."

Molk je najslabša rešitev
Film je tudi zanj predstavljal poskus razumevanja dandanašnjega vzpona skrajnih ideologij na oblast. "Sem filmski ustvarjalec in novinar. Ena izmed vlog novinarjev v naši družbi je, da raziskujemo. Ne samo, da se pogovarjamo o mnenjih različnih ljudi, temveč da poskušamo izbrskati kaj novega. To sem si zadal s tem filmom – da bi razumel Steva Bannona. Od kod prihaja, kakšna je narava njegove ideologije. Da bi razumel, kaj točno se je v ZDA zgodilo leta 2016 in kaj se dogaja še danes, v letu 2018."

Nekateri novinarji v dvorani s tem odgovorom niso bili zadovoljni. Mogoče bi bilo namreč reči, da je Morris s tem filmom pravzaprav igral igro svojega portretiranca in mu je ponudil platformo za nadaljnje širjenje njegove ideologije. "Ali sem se med snemanjem tudi sam ubadal s tem vprašanjem? Moj odgovor je da. Ali se še vedno? Da, še vedno se. Ampak vseeno verjamem, da sem s tem filmom posnel nekaj drugačnega. Ne verjamem, da obstaja kakšen podoben portret Steva Bannona. Bannon ima podobno kot Trump izredno sposobnost privabljanja medijske pozornosti. Vendar pa to ni argument, ki bi mi preprečil posneti film o njem. Molčati ni dobro. Še več, mislim, da je to zelo slabo. Vsi si postavljamo vrsto vprašanj o tem, kaj se dogaja. Če menite, da je to slabo, se ne bom kregal z vami. Mislite, da je to tako uničujoče, da se o tem ne smemo niti pogovarjati? Motite se. Mislim, da je pomembno, da se pogovarjamo o tem, da bi s tem prišli do globljega razumevanja o teh pojavih.”

Ideolog ali oportunist?
Kaj se je torej v tem procesu snemanja sam naučil novega o Bannonu, česar prej ni vedel? "Veliko stvari. Eno glavnih vprašanj, ki sem jih imel na umu med snemanjem, je bilo, ali on sam res verjame v ideologijo, ki jo širi, ali pa je samo neke vrste mornar, oportunist, ki zgolj uporablja te ideje, da z njimi pridobiva moč. Danes se bolj nagibam k drugemu. Mi je pa nekaj drugega vzbudilo pozornost pri njem. Mislim namreč, da s svojimi idejami misli popolnoma resno. In to je najbolj grozljivo pri njem. Bannon ni neumen, a vseeno menim, da obstaja velika kontradikcija v njegovih idejah. Najbolj grozno pri tem pa je, da je pri širjenju svojih idej uspešen tudi v Evropi. Kaj bi človek, kot je on, storil tukaj? Uničil bi Evropsko unijo in jo spremenil v vojskujoče se nacionalne države, ob tem pa bi uničil še Združene narode. To je noro. Ali v ZDA res nimamo zavedanja o zgodovini? 20. stoletje je bila doba velikega masakra, ki smo se ga v 21. stoletju odločili izboljšati z vzpostavitvijo mednarodnih organizacij, ki se spopadajo s tem. Nujno je, da to razumemo, in jaz sem se med snemanjem filma veliko naučil."

Bannon oboževalec Forda, Wellesa in Kubricka
Morris je v svojih pogovorih z Bannonom odkril nemalo zanimivih stvari o svojem portretirancu. Med njimi denimo to, da gre za velikega navdušenca nad filmi in literaturo. "Ko sem to izvedel, sem ga prosil za seznam njegovih najljubših knjig in filmov. Zdel se mi je zelo zanimiv. Na njem so bili filmi Johna Forda, Davida Leana, Orsona Wellesa, Stanleyja Kubricka. Edini film s seznama, ki ga nisem videl, je bil Eskadra vzleti ob dvanajstih (Twelve o’clock high, 1949) Henryja Kinga, ki vsebuje po mojem mnenju najboljšo vlogo v karieri Gregoryja Pecka. Ko sem si ogledal film, sem pomislil, da bi lahko Bannona tudi v našem filmu postavili na resnično lokacijo tega filma. To smo tudi storili."

A čeprav si Morris in Bannon delita ljubezen do klasičnih filmov, si jih razlagata povsem drugače. "Filmi so kot rohrschachov test. Mogoče jih je interpretirati na različne načine. Večino teh filmov si Bannon razlaga popolnoma drugače kot jaz, včasih celo popolnoma nasprotno. To se mi zdi že samo po sebi zanimivo." Kot je pripomnil dokumentarist, se je enako zgodilo pri pogovoru o njegovem lastnem filmu Slepi v vojni.

Edini, ki ga ne moti primerjava s hudičem
Morris je za konec povedal še zanimivo anekdoto. "Moja žena mi je nekoč omenila, da jo Bannon spominja na Luciferja v Izgubljenem raju. Med intervjuji sem mu to tudi mimogrede omenil in opazko je presenetljivo sprejel. S koliko liki sem se pri snemanju svojih filmov pogovarjal, ki bi bili pripravljeni sprejeti takšno oznako? Razen njega se ne spomnim niti enega. Ideja mu je bila zelo všeč, zato sem mu citiral Miltonovo pesem: ‘Bolje je vladati v peklu kot pa služiti v raju.’"

Na dan premiere so se med obiskovalci festivala pojavile tudi govorice, da se je Bannon skrivaj udeležil premierne projekcije filma (o tem je poročala tudi revija Variety), a Morris o tem ni vedel ničesar. "Mislim, da sploh ni bil povabljen na festival. A ne bi bil presenečen, če bi se naenkrat pojavil tu. Morda celo že stoji kje za vami v tej dvorani."

Film so sicer na beneškem festivalu predvajali v netekmovalnem programu, zato Morris (kot tudi Bannon) zagotovo ne bosta prisotna na sobotni podelitvi nagrad.