Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje zgodbo štirih slovenskih otrok Lebensborna: Ingrid von Oelhafen iz Nemčije (na fotografiji), medtem že umrlega Hayma Henryja Hayderja iz Kostarike, Franca Zagožena iz Belgije in Ivana Acmana iz Slovenije. Foto: Mitja Ličen
Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje zgodbo štirih slovenskih otrok Lebensborna: Ingrid von Oelhafen iz Nemčije (na fotografiji), medtem že umrlega Hayma Henryja Hayderja iz Kostarike, Franca Zagožena iz Belgije in Ivana Acmana iz Slovenije. Foto: Mitja Ličen
Sorodna novica Film Maje Weiss o ukradenih slovenskih otrocih in rasnem eksperimentu nacistov

V Ljubljani bo med 13. in 20. marcem potekal 26. Festival dokumentarnega filma; prinaša 19 celovečernih in tri sklope kratkih filmov. V tekmovalnem programu je nabor petih filmov na temo človekovih pravic, ki se potegujejo za nagrado Amnesty International Slovenije. Eden od njih je tudi otvoritveni film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna režiserke Maje Weiss.

Kot je na novinarski konferenci povedala Maja Weiss, se film navezuje na njen dokumentarec Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki ga je predstavila pred desetimi leti. Že v prejšnjem filmu o nasilni germanizaciji slovenskih otrok je bil omenjen nacistični program Lebensborn.

Leta 1942 so Nemci v ta program, ki ga je zasnoval Heinrich Himmler in je bil namenjen širitvi arijske rase, nasilno vključili približno 30 "rasno ustreznih" slovenskih dojenčkov. Program je bil sprva zastavljen kot mreža materinskih domov in porodnišnic, v katerih so skrbeli za rasno ustrezne nezakonske otroke, po izbruhu druge svetovne vojne pa so se vanje stekali nasilno ukradeni dojenčki, ki jih je okupatorska vojska ugrabljala na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini in tudi Sloveniji. Večina teh otrok je bila oddana v posvojitev "preverjenim" nemškim parom, ki so bili vsaj na videz zvesti nacističnemu režimu.

Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna po režiserkinih besedah pripoveduje zgodbo štirih slovenskih otrok Lebensborna – Ingrid von Oelhafen iz Nemčije, Hayma Henryja Hayderja iz Kostarike, Franca Zagožena iz Belgije in Ivana Acmana iz Slovenije. Pri pisanju scenarija je avtorica sodelovala s pisateljico Natašo Konc Lorenzutti, tudi avtorico dokumentarnega romana Senca brez človeka: film v prozi, ki temelji na pričevanjih še živečih otrok Lebensborna in njihovih potomcev. Kot je še povedala, gre za prvi v celoti kolorirani slovenski dokumentarni film, kar v gledalcu vzbudi občutek, da se stvari "dogajajo tukaj in zdaj".

"Spoznal sem to postapokaliptično krajino in skupnost zbiralcev plastenk – stekleničarjev, delavnih ljudi, ki živijo in preživijo v skrajno krutih razmerah, vendar ostajajo neuničljivi, pristni in polni življenja," je o stekleničarjih povedal Nemanja Vojinović, ki bo festival tudi osebno obiskal. Foto: FDF

Filme v tekmovalnem sporedu bo ocenjevala tričlanska žirija, ki jo sestavljajo snemalka in direktorica fotografije Lea Aymard, režiserka in scenaristka Urška Djukić ter filmski in gledališki režiser Ayat Najafi, rojen v Teheranu, ki živi v Berlinu.

Poleg Zajetih v izviru bo režija presojala še štiri dokumentarce. V srbsko-slovenski koprodukciji Stekleničarji režiser Nemanja Vojinović ponazori "trk arheoloških najdišč dveh civilizacij – starodavne iz kamene dobe in današnje, preplavljene s smetmi in plastiko". Vinča blizu Beograda je namreč neolitsko arheološko najdišče, a tudi eno največjih smetišč na svetu, na katerem operirajo t. i. stekleničarji, romski prebivalci iz okoliških vasi, ki zbirajo in preprodajajo plastične steklenice.

Kar dva filma iz peterice tekmovalnih sta delo kitajskih avtorjev, ki živita in ustvarjata na Zahodu. Vang Bing je z Možem v črnem ustvaril portret klasičnega skladatelja Vanga Šilina, ki pred filmsko kamero poustvarja položaje, ki jih je trpel ob mučenju med kulturno revolucijo.

Deloholiki, dokumentarec o zaposlitvi oziroma delu kot identiteti, o delovni etiki, ki izhaja iz severnjaškega protestantizma 17. stoletja, na neki točki pogleda tudi na
Deloholiki, dokumentarec o zaposlitvi oziroma delu kot identiteti, o delovni etiki, ki izhaja iz severnjaškega protestantizma 17. stoletja, na neki točki pogleda tudi na "drugo stran", v polje "brezdelnežev" oziroma ljudi, ki si odmerijo čas za sprostitev. Kaj se bo zgodilo, če nam bodo roboti in umetna inteligenca vzeli delo, ali če bo nekega dne uveljavljen univerzalni temeljni dohodek, kaj bodo ljudje počeli z vsem prostim časom? Foto: FDF

Popolno zaupanje (r. Džang Džjaling), po drugi strani, je oris popolnega tehnološkega nadzora, ki ga nad svojimi državljani izvaja kitajska oblast; dosegla je, da se Kitajci med seboj nadzirajo in ovajajo kar sami, vse za grajenje statusa "dobrega" državljana.

Sorodna novica Kumjana Novakova: "Kako ustvarjati umetnost v tako travmatiziranem prostoru, kot je Srebrenica?"

Peterico zaokroži pretresljivi dokumentarec Tišina razuma, ki se posveča pričevanjem o zločinih spolnega nasilja med vojno v Bosni. Kumjana Novakova v forenzičnem filmskem eseju s pomočjo pričevanj žensk raziskuje kolektivni spomin na zločine v Foči.

Filme bodo prikazali še v sklopih Aktualni, družbenokritični, Miti, ikone, mediji ter Intimni in globalni portreti. Iz zadnjega je tudi sklepni film letošnjega festivala, Volneno v režiji Rebekke Nystabakk, ki na hudomušen način tematizira izumirajoče izročilo ovčereje.

Med drugim velja omeniti še Duhovnico (r. Maja Prettner), portret slovenske evangeličanske duhovnice Jane, pa Sestre v savni (r. Anna Hints), dobitnika evropske filmske nagrade za najboljši dokumentarec, in Deloholike (r. Erik Gandini), portret obsedencev z delom od Južne Koreje in Kuvajta do ZDA in Evrope. Ljubljano bo med drugim obiskal hrvaški režiser Elvis Lenić, ki je z Ladjo popisal usodo nekoč znamenite puljske ladjedelnice Uljanik. Vrača se tudi srbska filmska avtorica Mila Turajlić, ki je v filmu Neuvrščeni: Dosje Labudović prek zgodbe Titovega osebnega snemalca popisala rojstvo gibanja neuvrščenih.

Dokumentarec Sestre v savni estonske režiserke Anne Hints pripoveduje zgodbo skupine žensk, ki se zbirajo v varnem mraku dimne savne in si delijo intimne misli in skrivnosti. V toplem zavetju se razgalijo, znebijo strahov in sramu ter si povrnejo moč. Foto: www.conic.film
Dokumentarec Sestre v savni estonske režiserke Anne Hints pripoveduje zgodbo skupine žensk, ki se zbirajo v varnem mraku dimne savne in si delijo intimne misli in skrivnosti. V toplem zavetju se razgalijo, znebijo strahov in sramu ter si povrnejo moč. Foto: www.conic.film

Redka priložnost za celovit pregled filmskega opusa Nike Autor
Retrospektivo bodo letos posvetili Niki Autor. Po Popkovih besedah večino njenega opusa predstavljajo kratki filmi, retrospektiva na Festivalu dokumentarnega filma pa bo prvič ponudila priložnost za ogled večine njenega ustvarjanja na enem mestu. Niko Autor je označil kot angažirano cineastko, ki se ukvarja z vsemi temami, ki zanimajo tudi festival, denimo z begunskimi in priseljenskimi vprašanji. Njene filme bodo v petih sklopih prikazali v Slovenski kinoteki, Autor pa bo tudi sodelovala na mojstrski delavnici 17. marca v kinoteki, ki jo bo po filmu V deželi medvedov vodila Veronika Zakonjšek.

Poleg Slovenske kinoteke bosta prizorišči festivala še Cankarjev dom in Kinodvor. Štiri filme iz festivalske ponudbe – Stekleničarje, V vzvratnem ogledalu, Med revolucijama in Ozogoche – si boste lahko ogledali tudi od doma, prek sistema VOD.