Filmski maraton odpira filmska priredba starorimskega romana Satirikon oziroma niz epizod iz življenja v Rimu v času vladavine cesarja Nerona. Foto:
Filmski maraton odpira filmska priredba starorimskega romana Satirikon oziroma niz epizod iz življenja v Rimu v času vladavine cesarja Nerona. Foto:
Ingmar Bergman: Sedmi pečat
Vitez in smrt pri partiji šaha.
8 1/2
8 1/2 ali Fellinijeva interpretacia psiholoških spoznanj o nezavednem.
Ingmar Bergman: Čarovnik
V znanost usmerjeni meščani ne verjamejo v čarovnije, vseeno pa se čarovnika kar nekoliko bojijo.

Na kakšen način, ste lahko spoznali v Slovenski kinoteki, v kateri so pripravili celodnevni filmski maraton s produkcijami velikega italijanskega in švedskega režiserja. Program je natančno odprla Fellinijeva priredba Petronijevega romana Satirikon. Fellini je predstavljen še s filmoma Sladko življenje in 8 1/2, Bergmanov režijski slog pa spoznavamo skozi filme Sedmi pečat, Divje jagode in Čarovnik.



Fellini prebira Jungovo psihologijo
Ustvarjalnost obeh režiserjev se je raztezala čez več desetletij - skoraj 90-letni Begman se pravzaprav še do danes ni upokojil -, Slovenska kinoteka pa tokrat izpostavlja njune vrhunce iz petdesetih in šestdesetih. Fellinijev trojček predstavlja filme, ki so nastali že po koncu režiserjevega neorealističnega obdobja (1950-1959). Leta 1961 Fellini prebira Carla Junga in "odkrije" nezavedno. Njegova očaranost nad jungovsko psihoanalizo, človeško dušo, vlogo arhetipov v človeškem nezavednem in kolektivnim nezavednim je do izraza še posebej prišla v filmih 8 1/2 (1963), Satirikon (1969), Duhovna Julija (1965), Casanova (1976) in Mesto žensk (1980).

Sladko življenje izrojenih ljudi
Sladko življenje je poglavje zase, čeprav je nastalo v obdobju, ko je Federico Fellini odkrival psihologijo in je njegova podstat drugačna. Ob svojem nastanku leta 1960 velika uspešnica, danes pa še večja klasika z Marcellom Mastroiannijem, Anouk Aimee in Anito Ekberg v glavnih vlogah predstavlja prehod od Fellinijeve neorealistične faze k obdobju snemanja bolj umetniških filmov. Gre za film o novinarskem poročevalcu in za film, ki izpostavlja teme najbolj senzacionalističnega tiska, teme dekadentne aristokracije, življenja filmskih zvezd in verskih vizij.

Bergman skuša predvsem pripovedovati
Švedski režiser Ingmar Bergman pravzaprav predstavlja Fellinijev protipol. Bergman je skušal ustvarjati neposredne filme, ki se ne izgubljajo v pretirani stilizaciji in ki čim bolje razčlenjujejo večne eksistencialne teme smrti, osamljenosti in usode. Bergman je vedno zagovarjal priseganje na režiserjevo iskrenost, gola umetniškost mu ni bila blizu. Kljub temu v njegovih filmih umetniška dimenzija ne umanjka in njegov opus je bistveno zaznamoval eksistencialistični in avantgardni evropski film. Ravno na tokratnem maratonu prikazani Sedmi pečat iz leta 1957 velja za vrhunec Bergmanovega eksistencializma, "nadvrhunec" pa predstavlja šahovski dvoboj med srednjeveškim vitezom in personifikacijo smrti.

Znanost proti čarovniji
Divje jagode so posneli istega leta in tema je tudi (skoraj) ista. Smrt, ki je v Sedmem pečatu prisotna v celotni pokrajini, ki jo je opustošila kuga, tokrat preganja starega zdravnika in profesorja, ki ga ponoči muči mora, čez dan pa sanjarije. Poseben pomen ima predvajanje filma Čarovnik (1958), ki velja za pogosto po krivici spregledan Bergmanov dragulj. Gre za film o potujočem čarovniku, čigar čarovnije skušajo "znanstveno usmerjeni" meščani razkrinkati kot prevaro.