Postali bomo prvaki sveta je film, ki je doživel že svojo srbsko in slovensko premiero. Film je v resni distribuciji v slovenskih kinematografih. Gre za film režiserja Darka Bajića, ki je nastal v srbsko-hrvaško-slovensko-makedonski koprodukciji. Skozi zgodbo štirih mladih fantov, sicer resničnih osebnosti, od katerih je med nami le še eden, podaja videnje razvoja blagovne znamke z imenom jugoslovanska košarka. O sebi pravi, da si želi samo provocirati, da je to od nekdaj želel. Pravzaprav z vsakim svojim filmom. In pripovedovati zgodbe.

Prihajate iz Beograda, pravzaprav iz najstarejšega dela Beograda, ki se imenuje Dorćol. Ali vas lahko četrt, v kateri odrasteš in v kateri živiš, kakor koli označi, definira?

Dorćol je del osrednje beograjske občine Stari Grad in se nahaja med Kalamegdanom, Savo, Donavo ter centrom oziroma Terazijami, ki so kakšnih sedemsto metrov višje. Mi, se pravi moji prijatelji in jaz, smo se izogibali centru in ljudem, ki so se imenovali centraši, ki so se imeli za sam center Beograda. Mi smo bolj kot ne gravitirali k reki, predvsem k Donavi, kjer smo se kot mulci igrali raznorazne igre, se vozili s čolni, osvajali namišljene piratske otoke in tako naprej. Včasih smo šli tudi na Kalamegdan, tam počeli tudi različne neumnosti, predvsem pa je pomembno to, da se je na Dorćolu živelo in obnašalo nekako drugače kot drugod v centru Beograda, pa čeprav je Dorćol del samega ožjega središča mesta. Mi smo se veliko družili. Takrat se ni toliko gledala televizija kot danes, ampak se je zato šlo v kino. Kadar nismo bili v kinu in zvečer nismo imeli kaj pametnega početi, smo si pripovedovali zgodbe. Tiste izmišljene in

tudi resnične. Lahko, da je šlo samo za zgodbo iz filma, ki ga je nekdo en večer prej gledal. Med nami so bili tudi taki, ki so izjemno dobro pripovedovali zgodbe. Med njih sem sodil tudi jaz. Dorćolci oziroma moji prijatelji so bili moje prvo občinstvo. In to ne kakršno koli občinstvo. Pred njih nisi mogel priti z dolgočasno zgodbo, z razvlečeno pripovedjo, moral si biti duhovit, izviren, zgodba je morala imeti zaplet, vrh, razplet, celotno dramaturgijo, sicer so te izžvižgali, skritizirali ali pa preprosto odšli. Dorćolci smo imeli svojega heroja. Od nas nekoliko starejšega Žuća, fanta, ki je bil z vsem na tekočem in nas je usmerjal, katere plošče je treba kupiti, katere kavbojke so najboljše v Trstu, ali naj nosimo bele ali modre čevlje ...

Predvidevam, da ste ga ne le upoštevali, ampak tudi spoštovali?

In smo ga seveda upoštevali in tako počasi vstopali v svet, v življenje. Centru tam zgoraj smo se še vedno izogibali. In tu na Dorćolu se je rodila tudi ljubezen do športa. Predvsem do košarke. Ta ljubezen pa je imela tudi svojo praktično plat medalje: lepe punce so gledale košarko in treba se je bilo potruditi. Moral si znati igrati košarko. Nogomet so v glavnem igrale barabe in tam punc ni bilo. Motivov je bilo skratka vedno dovolj. In ko ti je bila katera punca všeč, je o tem "razpravljal svet starcev" ali kako bi jih imenoval, ki je v gostilni razpredal o tebi, pa o njej in se odločal o tem, ali si dovolj dober zanjo ali ne, ali je ona zate in tako dalje. To je bila ena taka velika dorćolska družina, ki so jo sestavljali Romi, barabe, lopovi, pa tudi kakšne "boljše družine". Pisana druščina, skratka. In ravno tam na Dorćolu se je v meni zgodila zgodba Sivega doma, serije iz osemdesetih, liki, ki

sem jih srečeval v resničnem življenju kot odraščajoči mulec, so potem prešli v serijo. Dorćol je en tak navdih za vse. Tudi za druge filme. Če ostanem pri Sivem domu, na Dorćolu sem spoznal in ne samo spoznal, rad sem jih imel, raznorazne barabe, male kriminalce in hude delinkvente, nevarne tipe, ki pa mene niso nikoli motili. Bili so Dorćolci in jaz Dorćolec. Spoznal sem, seveda pozneje, da je vzrok njihove agresije samo pomanjkanje ljubezni. In nič drugega. Dorćol mi je skratka omogočal vse: igro, lenarjenje, male lopovščine, kot so kraje iz trgovine, hkrati pa mi je nudil možnosti fantaziranja in veliko navdiha.

Tista šola pripovedovanja zgodb vas je naredila za nekoliko atipičnega pripovedovalca. Tako se vsaj meni zdi?

Kaj pa vem? Človek vselej opazuje svet okrog sebe, sprejema odločitve ... Človek mora na neki način zgodbo ne samo povedati, ampak tudi začiniti, ji dodati detajle. V filmu je tako, da morate zgodbo, ki traja nekaj let, povedati v dveh urah, da nimate časa ves dan nekaj razlagati ... Vaša naloga je, kakor sam rad rečem, gledalca držati ves čas nekaj centimetrov nad sedeži, ves čas v nekem napetem trenutku pričakovanja, ko se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo. Na tej osnovi sem delal vse filme. Od Direktnega prenosa do Postali bomo prvaki sveta.

Vaš predzadnji film Na lepi modri Donavi (Na lepom plavom Dunavu) pripoveduje zgodbo, ki se je pravzaprav začela že na Dorćolu?

Ne, ne ... Takrat še nismo bili država v tranziciji. Je pa res, da se dogaja na moji Donavi. Gre pa za enega prvih filmov, kjer nekdo z vzhoda kritizira zahod. Za potrebe filma sem najel manjšo ladjo, parnik in z njo plul po Donavi. Na ladji se srečujejo zahodnjaki, ki samo kupujejo, in vzhodnjaki, ki igrajo in nastopajo v kabaretu ter so mnenja, da s tem, ko nastopajo pred zahodnjaki, ker je njihov repertoar zahodne sorte, počasi vstopajo na zahod. V resnici pa jih ti zahodnjaki samo kupujejo. Tako ali drugače. Številni med njimi oziroma številne med njimi končajo tudi v njihovih sobah. Gre za težavo, ki je stara in je Evropa še do danes ni rešila.

Poleg tega Donava teče od zahoda proti vzhodu in po Donavi se ne pride na zahod.

Jaz sem plul proti toku! Ha, ha …

Vrniva se h košarki. Ste kdaj zares trenirali košarko? Mislim, v kakšnem klubu?

Sem. V majhnem dorćolskem klubu, ki pa ni bil profesionalen. Tako da sem imel organizirane treninge, ni pa to bilo na profesionalni ravni. Ampak nas je tako in tako zanimalo še sto drugih stvari. Glasba je bila ena taka stvar. Če si hotel biti spodoben in spoštovan Dorćolec, si moral igrati v kakšnem bendu, v kakšni vokalno-instrumentalni skupini. Mi smo imeli skupino If, v kateri sem igral bobne. Igrali smo po Dorćolu in se dobro imeli. Vsega smo se lotevali na veliko, tudi košarke, ki smo jo igrali tudi po dvanajst ur na dan. V Beogradu je takrat vladala prava košarkarska obsedenost!

Sem iz drugih časov, pa vendar se še spominjam polnih košarkarskih igrišč vse tja do trde teme. Tega tudi pri nas več ne vidiš. Ne bom pa pozabil prizora, ki sem ga videl na Višnjiku, v eni izmed zadrski četrti, sicer povsem blizu dvorane Krešimirja Ćosića, ko je kakšnih pet, šest mulcev igralo košarko med bloki, ura pa je bila že krepko čez polnoč. In imeli so prižgane reflektorje. Noro!

Zadar je res središče košarke na teh naših področjih. In do Zadra imam še dolg. Do njihove legende, do njihovega velikana Josipa Gjergje čutim globoko spoštovanje in žal mi je, da je iz filma izpadel, da ga nisem mogel vključiti v dogajanje. Žal. In v nadaljevanki, ki prihaja, se mu bom oddolžil.

Torej bo iz filma nastala še serija?

Ja. Vesel sem, da se bom spet družil z ljudmi, ki so bili svetovni prvaki in znajo s tem dejstvom tudi živeti ter se temu primerno obnašati.

Ne vem, ali to velja tudi za vaše kraje, toda pri nas je vselej veljalo in pravzaprav velja še danes, da se z nogometom ukvarjajo tisti nekoliko bolj neumni, s košarko pa pametni, razgledani …?

Ne bi rekel, da so bolj neumni, dejstvo pa je, da je nogomet bolj priljubljen. In je od nekdaj bil. In da je bilo tudi zaradi tega lažje zvabiti mlade fante med nogometaše kot med košarkarje. Poleg tega je tam bilo tudi več denarja. In ko so ti mladi fantje dobili prvi denar, so seveda šolo obesili na klin. Pri košarki pa je bilo nekako vedno zaželeno, da se ob treniranju in igranju hodi tudi v šolo. No, tako je vsaj bilo.

Danes je seveda popolnoma drugače ...

Ja, tukaj gre spet za zasluge našega filmskega junaka Bore Stankovića, ki si je kot generalni sekretar mednarodne košarkarske zveze Fiba dolga leta prizadeval, da bi združil dva svetova - evropsko in ameriško košarko.

In to mu je tudi uspelo na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, ko so Američani prišli z zares sanjskim moštvom. Pravzaprav edinim sanjskim moštvom.

Ja, kakor so Američani oplajali evropsko košarko in kakor so svoje k ameriški košarki dodali tudi Evropejci, tako se je po drugi strani vsaj v evropsko košarko naselilo ogromno krutega profesionalizma, ki ima vse manj skupnega z duhom olimpizma, športa ... Ena bolj zanimivih zgodb oziroma zgodba, ki vse to zaokroža, je zgodba Ljubodraga Simonovića, enega izmed zlate dvanajsterice s svetovnega prvenstva v Ljubljani leta 1970. Luci Simonović je bil velik igralec, na svetovnem prvenstvu leta 1970 je bil izbran celo za najboljšega igralca sveta, bil pa je tudi velik borec proti vsemu, kar ni v duhu športa, olimpizma, velik borec proti vsem krivicam. In tisto, kar je storil leta 1972 na olimpijskih igrah v Münchnu, ga je za vselej označilo.

Izključen je bil reprezentance ...

Ampak zakaj? Zato, ker je bil načelen. Portoriko je premagal Jugoslavijo, nato pa sta na dopinški kontroli padla dva Portoričana, ki sta jemala nedovoljena poživila. Jugoslovanska reprezentanca se je odločila in javno povedala, da ne bo nadaljevala s tekmovanjem, dokler se zadeva ne reši. In nič se ni rešilo. V tistem pa je prišel ukaz iz Jugoslavije, da naj nihče niti ne razmišlja o kakšnem bojkotu tekmovanja. No, reprezentanca je igrala naprej, razen Simonovića. Ta je ostal načelen in kot tak tudi prenesel posledice. Ostal je brez odličja in tudi brez številnih drugih poznejših odličij. In borec proti vsemu, kar ni v duhu olimpizma, je tudi danes, ko se ponaša z nazivom doktorja filozofije.

Simonović je posebnež med športniki. Pravzaprav so vsi veliki športniki posebneži. Pa ne samo športniki. Med njimi tudi Dejan Petković - Rambo. Nogometaš. Še preden ste naredili film o košarki, ste naredili film o nogometu. In to celo o zvezdašu, čeprav ste sami navijač Partizana, kolikor vem?

Res sem sem navijač Partizana, toda včasih navijam tudi za Crveno zvezdo. Če le ne igra proti Partizanu. Nisem kakšen vnet navijač. Je pa film o Rambu dokumentarni film. In do njega je prišlo bolj kot ne naključno. Čeprav se vsakič, ko se lotim kakršnega koli projekta, vselej sprašujem, zakaj to sploh počnem, zakaj bi to sploh počel. Zakaj bi torej snemal dokumentarni film? Ko si odgovorim na tovrstna vprašanja, se šele lotim dela.

Dejan Rambo Petković je eden tistih velikih talentov, ki so se na svoji poti nekje izgubili. Čeprav je igral za Crveno zvezdo, za madridski Real, pa za Flamingo iz Brazilije, kjer je bil celo proglašen za najboljšega tujega igralca, je za reprezentanco zaigral samo enkrat. Kaj se je z njim zgodilo in zakaj ste posneli film ravno o njem?

Leta 2001 sem s filmom Vojna v živo (Rat uživo) gostoval na filmskem festivalu v Sao Paulu v Braziliji. Ramba sem poznal še iz Beograda, imel sem njegovo telefonsko številko in sem ga poklical, mu povedal, da sem v Braziliji, da ga vabim na projekcijo in tako dalje. Ker je bila projekcija v nedeljo, žal ni mogel priti, ker je imel tekmo, toda na vsak način je vztrajal, da pridem jaz do njega. V redu. Toda on je živel v Riu de Janeiru, jaz pa sem bil v Sao Paulu. Po projekciji v Sao Paulu sem se družil z nekimi ljudmi iz srbske diaspore v Braziliji in eden izmed njih me je vprašal, ali sem že videl Rio de Janeiro. Povedal sem mu, da sem tam že bil pred nekaj leti. Vprašal me je, ali bi ga rad videl, da me zapelje po obali, da vidim vse tiste plaže. Rekel je, da mu je bil film všeč, in da je to nagrada zame. Dejal sem mu, da z veseljem, ker bi tako in tako rad šel v Rio de Janeiro obiskat Dejana Petkovića - Ramba. Ko je to slišal, je vzel s sabo še sina, ki je bil njegov oboževalec, in smo šli. In tam v Riu sem doživel nekaj, česar nisem mogel verjeti. Rambo je bil tako zelo priljubljen in taka zvezda, da ni smel iz hiše, ni mogel na ulico, ko sva šla kdaj v kak lokal, se je moral podpisovati vsem in povsod, dekletom na ramena in še kam, skratka, bil je neverjetno priljubljen. Razmišljal sem, da bi o tem nekaj naredil, morda zgolj kot televizijski prispevek, da ljudje enostavno vidijo, kako priljubljen je Rambo v Braziliji in kaj on tam pomeni. Da bi bilo to zapisano. Omenil sem mu in pri tem je ostalo. Rambo je potem zamenjal še nekaj klubov v Braziliji in se čez kakšnih šest ali sedem let vrnil v Flamengo. Ko je prišel v Flamengo, je bil ta na šestnajstem mestu prvenstvene lestvice, na koncu pa so bili državni prvaki. In Rambo je bil še tretjič izbran za najboljšega igralca Brazilije, hkrati pa je postal tudi častni meščan Ria de Janeira. Takrat me je poklical in dejal, da zdaj pa lahko narediva tisti prispevek ali film ali kar koli že.

Moral je postati častni meščan enega največjih mest na svetu, da si je zaslužil svoj film?

Ha, ha ... Veste, kdaj sem se odločil, da bom posnel dokumentarec in ne televizijski prispevek, reportažo?

Ne vem ...

Bil sem zraven, ko je bil sprejet v Hišo slavnih ob bok Peleju, Maradoni, Ronaldu, Beckenbauerju ... Ko so odtisnili njegova stopala pred to hišo slavnih. Ves dogodek je takrat prvič v svoji zgodovini prenašala tudi največja brazilska televizija Globo. Novinar je takrat Ramba vprašal, ali bi rad kdaj zaigral za reprezentanco Srbije. Nastopila je mučna tišina, ki je trajala kakšne tri minute. Brez šale. Rambo je ostal brez besed. Ni zmogel odgovoriti, samo solze so se mu nabrale v očeh. Takrat sem vedel, da ne bomo delali samo prispevka, ampak dokumentarni film in da sem ravnokar posnel najboljši mogoči material, kar ga sploh lahko imam. V tem vprašanju brazilskega novinarja se je odigrala vsa njegova zgodba, ki je šla v nasprotno smer od tiste, ki jo pozna večina, ko nogometaši prihajajo iz Brazilije v Real Madrid, on pa je iz Real Madrid odšel v Brazilijo. In ostal tako daleč od oči in daleč od srca ter s tem brez vpoklica v reprezentanco.

Enkrat samkrat pa je vendarle zaigral.

Ja, in to prijateljsko tekmo z Brazilijo v Porto Alegreju. In še takrat ga je selektor držal na klopi vse do zadnjih minut tekme, ko je vendarle vstopil. Pa čeprav so ljudje prišli na stadion samo zaradi njega in brazilske reprezentance. So ga pa vabili v brazilsko reprezentanco, pa je njihova vabila vztrajno odklanjal, ker je ves čas pričakoval klic srbskega selektorja. Pa ga ni dočakal. Še to naj povem; Flamengo ima dve legendi: Zica in Ramba. In Zico je v nekem intervjuju pred svetovnim prvenstvom v Južni Afriki dejal, da bo Srbija svetovni prvak. Ko so ga vprašali, zakaj tako misli, je dejal, da je Srbija nepremagljiva, če ima v svojih vrstah še boljše igralce od Ramba, ki je očitno preslab za reprezentanco.

Rambo je vsekakor legenda. Kot so legende Ćosić, Šolman, Daneu … pa tudi tisti štirje modeli, ki so v vaši filmski zgodbi vse skupaj zakuhali: Nebojša Popović, Radomir Šaper, Aca Nikolić, Bora Stanković. Velika imena iz sveta košarke. Filmska zgodba je filmska zgodba, toda dejstva so vendarle dejstva: zakaj so bili tako posebni?

Posebni so bili, ker so bili dovolj uporni in trmasti, da so ideje, ki so jim rojile po glavi, uresničili in izpeljali tako, kot so si sami želeli. Saj vsi vemo, da se je takrat po drugi svetovni vojni v glavnem delalo po direktivi, po nareku, da so prihajali taki in taki ukazi in da za kakšne solo akcije ni bilo prostora. Ti štirje fantje pa so izbrali svojo pot, ki je bila drugačna. Njihovi koraki po tej poti pa polni energije. Vse tiste ideje, ki so jih imeli, vsa dela, ki so jih storili, vse to je pripeljalo do dolgo pričakovane in smelo napovedane zlate medalje. Ni odveč pripomniti, da je bila Jugoslavija kot košarkarska država na repu Evrope, da so nas kot za šalo premagovali Bolgari, Romuni, pa pozneje Grki, Francozi, Italijani ... Situacija je bila skratka katastrofalna. In v taki situaciji izjaviti in sanjati, da boste postali svetovni prvaki, je noro in se zdi kot neke vrste fatamorgana. Toda njim je uspelo. Odsanjali so svoje sanje. Uprli so se sistemu, ki je takrat vladal v športu. Vzpostavili so svoj sistem, ki so ga pozneje kopirali tudi drugi športi in uspeli. Pomembno pa je še nekaj drugega. Leta 1948 se je zaradi informbiroja zaprl vzhodni blok, zaradi česar so se odprla vrata na zahod. Najprej so se učili od vzhoda, potem pa še od zahoda. Tako so ti štirje prvič lahko videli na delu Harlem Globetrotterse in spoznali, da je košarka lahko tudi improvizacija, da ni treba igrati po nekem že vnaprej določenem sistemu, od katerega se ne sme odstopati. Ne samo oni, vsa država je spoznala drugačen način življenja, glasbe, mode, oblačenja, pričesk ... Meščanski sloj je kar naenkrat zaživel povsem drugače in tudi razmišljati je začel drugače. Ti štirje fantje so se le bolj izpostavili, o svojih idejah so upali razmišljati na glas, na glas so povedali, da ne želijo igrati ne ameriške ne sovjetske košarke, da jih zanima življenje in igra v tem vmesnem prostoru. In v tem so uspeli. Res smo živeli v nekem vmesnem prostoru med enimi in drugimi ... Pa to ni samo njihova zasluga. Po vseh nekdanjih republikah in mestih so delovali jasnovidni ljudje, če tako rečem, kakršen je bil recimo gospod Boris Kristančič, ki so skupaj dosegli to, da je Jugoslavija postala košarkarska velesila, o kateri so govorili s spoštovanjem, ki je s svojo igro in sistemom vplivala na razvoj košarke v Grčiji, Italiji ...

Jugoslovanska košarka je postala blagovna znamka ...

Tako je! Ko sem govoril z Nikolo Plečašem in ga vprašal, ali jih je bilo kdaj strah pred nasprotnikom, ali so se bali takrat leta 1970 Američanov, je dejal, da niti malo, da so se oni bali njih. Čim so videli napis Jugoslavija na prsih, so se jim začele tresti noge!

Na HRT-ju smo do nedavnega lahko spremljali serijo Črno-beli svet (Crno bijeli svijet), ki se sprehaja skozi osemdeseta, skozi vse tisto, kar so osemdeseta pomenila, ki se spominja likov, ki so bili pomembni … Nostalgija za nekimi drugimi časi. Je tudi vaš film nostalgija? Ste jugonostalgik?

Kadar koli se vračate v preteklost, se srečujete z nostalgijo. Nekateri bolj, nekateri manj. Jaz lahko govorim samo v svojem imenu. Ta film sem namreč delal z namenom, da ne bi bil to še en sentimentalen film. Preprosto sem želel obračunati s tisto ljudsko skovanko "dobri stari časi", želel sem obračunati sam s sabo in prek sebe omogočiti tudi drugim, da to storijo, želel sem odgovoriti oziroma vzpostaviti polemiko s svojimi študenti, od katerih večkrat slišim "lahko je vam govoriti, ko pa ste živeli boljše kot mi", predvsem pa sem želel v vsem skupaj najti tiste najlepše in najboljše stvari in jih še posebej izpostaviti. Pa zato še nisem jugonostalgik. Vse tisto, kar se je med nami dogajalo v zadnjih petindvajsetih letih, vse te grde in umazane stvari, so podrle vrednote, ki so nekoč vladale, ki smo jih cenili in ki so nam bile skupne. Želeli sem jih ponovno najti in izpostaviti. Jih pokazati. Med drugim tudi to, da je nekoč obstajal sistem, ki je znal poiskati talente in z njimi delati, iz njih nekaj narediti in od tega imeti neke vsesplošne koristi. Obstajal je sistem, ki je naredil nekaj dobrega tako za samega talenta kot tudi za vse druge. Tudi za državo. Danes gre vse v obratni smeri. V ospredju je družina, ki vlaga v Tino Maze, pa v Novaka Đokovića, in ko ti postanejo svetovni prvaki, jih politiki sprejmejo v svojih rezidencah, pisarnah, se z njimi slikajo in se potem s tem hvalijo. Videti so nekako smešni, dejstvo pa je, da nimajo "šlifa", stila. Tito je nekoč svetovne prvake in tiste najuspešnejše osebno sprejel in jim podelil zlate ure s svojim podpisom. In to s stilom.

Vaš prvi celovečerec je bil hkrati vaš študentski film Neposredni prenos (Direktan prenos). Celo nagrado ste dobili na puljskem festivalu?

Prvi film je bil Neposredni prenos. Takrat je veljal za senzacijo, ker je bil prvi študentski film, ki je šel v redno distribucijo. Ukvarjal se je namreč z zelo zanimivo temo – s televizijo in z njeno možnostjo manipulacije, še več, celo z manipulacijami, ki si jih je mogoče privoščiti ... O vsem tem, kar se še danes dogaja in kar je danes seveda še bolj dodelano.

Potem pa je prišel film in z njim serija, ki je pred televizijske sprejemnike prikovala vse med Vardarjem in Triglavom. Sivi dom!

Ja, Sivi dom je prišel kot neke vrste nagrada za nekoga, ki prihaja z Dorćola.

Zato pa sem začel najino zgodbo prav tam ...

Ja, tudi sam sem bil barabin. In ko sem kakšna dva meseca pred snemanjem obiskal in imel možnost govoriti z gojenci prevzgojnega ali popravnega doma v Kruševcu, sem spoznal mnogo reči, ki jih do tedaj nisem ne vedel ne poznal. Še danes sem hvaležen upravniku zapora Žarku Antiću, ki mi je omogočil pogovore in dolge razgovore s fanti, ki so pristali v popravnem domu. Bili so zelo iskreni, odprti, topli pogovori ... Spoznal sem, da je med njimi vsaj sedemdeset odstotkov, ej, sedemdeset odstotkov takih, ki so tam pristali zgolj zato, ker so iz socialno šibkejših družin, ker zanje niso poskrbeli doma, ker so pristali na ulici, ker so jih starši zapustili ... In da je samo slaba tretjina takih, ki so res kriminalci in hudi delinkventi. In kaj so storili s temi fanti? Porinili so jih v popravni dom, v šolo, kjer so naleteli na pravo šolo kriminala. Od tistih zares in najbolj problematičnih, že kar hudih kriminalcev, so se učili obrti. Kot da bi jih namerno vrgli med kriminalce. In jih za to tudi vzgajali. Po drugi strani sem spoznal, da tem sedemdesetim odstotkom niti ne bi bilo treba v popravni dom, da bi se temu lahko preprosto izognili, če bi le imeli dom, družino, toda pomanjkanje ljubezni jih je vodilo v agresivno obnašanje, v prestopke ... Tudi sam sem delal neumnosti, manjše kraje in tako dalje, nič manjšega in nič večjega kot ti fantje, ki so se znašli v domu, le da sem jaz imel družino in dom in sem se temu izognil. Njih pa niso imeli dati kam drugam kot v dom.

Serija je bila noro priljubljena. In še danes slišim kakšno skupino mladih, ki si poje pesem iz filma. Kaj je tisto, kar ji je prineslo takšno priljubljenost?

"Sve što želim u ovom trenutku ..." se poje na nogometnih tekmah, maturantskih izletih ... V osemdesetih je prišlo do potrebe po filmu, ki ne bo le kritičen do družbe, ampak bo na pravi način združil vse tisto, o čemer sva prej govorila. Znotraj družbe in sistema je prišlo do jasnih znamenj in glasnih klicev po spremembah, zato ni čudno, da je nastal film in potem še serija, ki je govoril o krizi družbe, vrednot, morale in to na zelo iskren in zelo pošten način. Ljudje so se začeli spraševati: "Ali smo mi, ki gledamo serijo in sedimo pred televizorjem bolj moralni od tistih za rešetkami?" To je bila takrat tabutema. O popravnih domovih in prevzgoji se ni na glas govorilo. To je bilo nekaj, kar je bilo rezervirano za ameriške filme. To se pri nas ni dogajalo in to sploh ni obstajalo. Film pa je vse to potisnil na plan. Vse laži, vso umazanijo in pokvarjenost sistema.

S Sivim domom so na prizorišče vstopili tudi številni mladi igralci, ki so danes tako rekoč zvezdniki: Zoran Cvijanović, Branislav Lečić, Nikola Koja, Žarko Laušević …

Vedno sem rad dajal priložnost mladim igralcem. Tudi v zadnjem filmu Postali bomo prvaki sveta je ogromno mladih igralcev. Tudi iz Slovenije. Priložnosti pa jim ne dajem zato, da bi se lahko pozneje hvalil, kako sem jih odkril in kako so prvič igrali pri meni, ampak zato, ker ti mladi igralci prinašajo s sabo določeno mero provokacije. Sam rad provociram, moji filmi provocirajo, delam jih izključno za gledalce, mladi in novi igralci pa so za gledalca lahko provokativni. Zelo všeč mi je tisti stavek od Hitchcocka, ki pravi, da je "film kot življenje, le da iz njega izločiš vse, kar je dolgočasno".

Nesrečni Žarko Laušević je vaš veliki prijatelj. Pred kratkim sem bral njegovo knjigo, v kateri res iskreno opisuje vse tisto, kar se mu je dogajalo po tistem nesrečnem streljanju sredi Podgorice v Črni gori. Se slišita? Kako je z njim?

Ja, slišiva se, tudi vidiva se, kadar pride v Beograd. Sicer pride redko in na skrivaj, kar je razumljivo, pa vendar; če potrebuje pomoč, sem mu vselej na voljo. Tudi obratno velja. Nanj se lahko vedno obrnem. Žarko je bil in je še vedno moj veliki prijatelj. In je bil in je še vedno eden izmed najbolj nadarjenih igralcev, ne le v nekdanjem jugoslovanskem, ampak v širšem evropskem prostoru.

Pravzaprav se mi je tole posvetilo v tem trenutku: vsi vaši filmi imajo isto željo - spreminjati svet?

Na film Črni bombarder (Crni bombarder) sem še posebej ponosen. Še pred tistimi velikimi demonstracijami proti Slobodanu Miloševiću in vojni, še pred vojno, je spodbujal vprašanje, ali in koliko sploh lahko dovolimo, da se politika vmešava v naša življenja? Kaj storiti, da se izognemo nacionalnim strastem, ki vodijo v napačno smer? Ponosen sem na tisto sekvenco, ki se dogaja med mladim novinarjem, ki ga je igral Dragan Bjelogrlić, in policijskim inšpektorjem v vlogi Petra Božovića, ko policijski inšpektor nagovarja novinarja: "Pusti to službo, dovolj je bilo. Vzela te bo megla!" "Kakšna megla? Saj živimo v demokraciji?" "Demokratska megla. Vzela te bo demokratska megla!" Ponosen sem na film, ker je v nekem določenem trenutku na pravi način provociral ljudi in bil hkrati neke vrste energije vsem tistim pogumnim intelektualcem, mislečim ljudem, ki so hoteli narediti nekaj drugače, ki so se hoteli odpreti svetu, ki niso bili pod vplivom nacionalističnih čustev ... Če film lahko vpliva na naše življenje, spreminja svet, sam osebno menim, da ne more, je film Črni bombarder to vsaj poskušal.