Torej, moški, ki je nenehno na poti, ki praktično vsak dan v letu zamenja letališko čakalnico. Reitman se je prijavil v hladen, brezoseben letališki hotel, prižgal svoj prenosni računalnik in udarjal po tipkovnici, v udobju omledne okolice, za katero je vedel, da mu ne bo predstavljala nobenih distrakcij, bo pa pozitivno vplivala na njegovo zgodbo.
In čeprav to ni bil ravno najprijetnejši del ustvarjanja V zraku (Up In the Air) - ta je prišel pozneje, ko je Reitman režiral Clooneyja in ostalo vrhunsko zasedbo, - je bil kljub vsemu produktiven in povsem primeren za jedko pripoved o moškem, ki je zaradi svoje neprekinjene mobilnosti izgubil stik s tistim, kar je v življenju zares pomembno.
Za razliko od Michaela Moora ...
Reitmanovo prizadevanje, spraviti roman Walterja Kima na veliko platno, se je začelo pred osmimi leti, ko je prvič prebral zgodbo o poslovnežu Ryanu Binghamu (Clooney), ki se premika iz enega mesta v drugo, svoje življenje pa prenaša s seboj v kovčku. Nomadsko življenje od njega zahteva služba - Binghama namreč najemajo velika podjetja, da za njih opravlja umazan posel odpuščanja presežka delavcev. Tema nikakor ni lahka - še zlasti v času, ko bo mnogim Američanom zgodba še preveč domača.
"V zraku se mi je vedno zdela zgodba, s katero se lahko poistoveti mnogo ljudi, a to ni film Michaela Moora in se ne ukvarja s širšim konceptom recesije, temveč postavlja v ospredje posameznika in njegovo popotovanje," pripoveduje Reitman. Gospodarska kriza kot kulisa za večjo, intimnejšo zgodbo človeškega stika s sočlovekom oz. pomanjkanje tega.
Mojstrski že uverturi
Preden je V zraku ugledal luč dneva, se je Reitman več kot dostojno ogreval s filmoma Hvala, ker kadite (2005) in Juno (2007) - oba sta naletela na izjemen odziv kritikov in občinstva - danes komaj 32-letni Kanadčan pa se je zavihtel na sam vrh najbolj vročih mladih režiserjev in scenaristov. Hvala, ker kadite je bil nominiran za dva zlata globusa, Juno pa za štiri oskarje (scenarističnega je osvojila Diablo Cody).
Da je V zraku zdaj le splavljen (in to v kakšnem slogu - film pobira nagrado za nagrado in se zdi, da s šestimi nominacijami za zlati globus ubira brezkonkurenčno pot do oskarjev), je za Reitmana veliko olajšanje: "Ne morete si misliti, kako je napisati šalo, nato pa čakati sedem, osem let, da slišite ljudi, kako se ji smejijo."
Clooney privolil brez oklevanja
Clooney s svojo naravno magnetično karizmo je bil logična izbira za vlogo Binghama, ki z določeno mero človečnosti in šarma opravlja nehvaležno službo predajanja neprijetne novice ljudem. In ob tem s posrečenim komičnim občutkom besno zbira letalske milje. "Pričakoval sem, da bo potrebno več prepričevanja, a on je prebral scenarij in rekel le, super je, lahko računaš name," pripoveduje Reitman o tem, kako težko je bilo dobiti Clooneyja.
A novi zlati deček Hollywooda se bo verjetno kmalu privadil na to, da celo v mestu zlaganih nasmeškov in celuloidnega traku res dober scenarij še vedno nekaj šteje. In da temu ne morejo reči ne niti največji zvezdniški težkokategorniki.
Več o nastajanju filma pa v spodnjem intervjuju.
Je bil Clooney prvi košček v igralski sestavljanki? Ste najprej dobili njega, nato pa dodajali okoli?
O, ja. Moral sem vedeti, kdo bo Ryan Bingham pred vsemi ostalimi. In Georgea sem imel v glavi kot sanjskega igralca za vlogo že pri pisanju. Leta pozneje sem šel na jezero Como in mu dal scenarij. To je bila čudna izkušnja. Bil sem nekako zbegan ob dejstvu, da spim tam pri njem in čakam, da prebere. Mislim, da je bilo obema neprijetno. Par dni pozneje ga je prebral in dejal: 'To je odličen scenarij, sem za.’ Lahko si predstavljate, da je bil to velik trenutek zame.
Ste se bali, da se zaradi Binghamove službe ljudje ne bodo mogli poosebiti z njegovim likom?
Veste, film me zainteresira le, ko mislim, da obstaja neverjetno orjaška prepreka, kako empatizirati z glavnim likom. Rad počlovečim zares težavne, običajno nevšečne like.
Zakaj ste se odločili za odpuščene ljudi uporabiti neigralce? Nekateri od njih so celo zares izgubili službo pred kratkim …
Te teme sem se hotel lotiti avtentično. Moj izvirni scenarij za V zraku je bil bolj korporativna satira - sicer smešna, a ko je prišel časa za snemanje, se mi je zdelo, da ne morem napisati ničesar, kar bi bilo dovolj avtentično. Zato se mi je zdel to preprosto najboljši način. In prav sem imel. Ti neigralci so prišli in povedali stvari, ki se jih jaz ne bi nikdar domislil in na način, ki ga jaz nikdar ne bi znal uporabiti kot režiser. Zato je bilo razburljivo. Dejansko se mi zdi nekaj izjemno 'kul' pri takšni mešanici igralcev in neigralcev ter zdaj vidim, zakaj to tako rad počne tudi Steven Soderbergh.
Ste dali kar proste roke?
Ne, eden po eden je prišel notri, se usedel za mizo, potem pa smo se okoli 10 minut pogovarjali o tem, kako je izgubil službo, kako se počuti, komu je najprej povedal, kakšen vpliv je imelo na njegovo življenje. In potem smo mu rekli, no, zdaj bi te pa radi odpustili pred kamero. In bi radi, da se odzovete bodisi tako, kot ste se, ko so vas odpustili, bodisi tako, kot si želite, da bi se odzvali. In vsak posnetek se je sprevergel v impro sceno, v kateri so se razjezili, razžalostili, včasih so bili celo smešni, včasih so začeli postavljati vprašanja o odpravnini in naš spraševalec se je moral hitro znajti.

Kje pišete? Morate oditi nekam, da se spravite v pravo razpoloženje za določeno zgodbo?
Pri tej je bil en velik kaos. Želim si, da bi imel boljši sistem. A je delovalo. Velik del tega scenarija sem napisal v Palm Springsu. Če sem iskren, sovražim biti tam, a prav zato je bil idealni kraj za pisanje, ker ni bilo nobenih distrakcij. Nisem hodil ven, ker tam ni ničesar, kar bi me zanimalo - vroče je, golf pa sovražim. Prav ničesar si nisem želel početi na tistem kraju razen dokončati moj scenarij in spakirati. A zadeva je kar trajala, zato sem pisal tudi na drugih krajih. Pogosto v letaliških hotelih. Prijavil sem se v hotel v naključnem mestu in pisal. Posedal sem v avlah letaliških hotelov in opazoval ljudi, da sem videl, kako poslovni potniki komunicirajo med seboj.
Producent V zraku je kar vaš oče Ivan Reitman. Dajete vse vaše projekte v predogled njemu?
Vedno. Še domače naloge v osnovni šoli. In on je nedvomno prebral vse scenarije, kar sem jih kdaj napisal. Hotel sem se uveljaviti kot režiser preden bi posnel film z njim, preden bi delila platno. In po Junu se mi je zdelo, da je trenutek napočil, da sem tudi jaz REŽISER. Še nikdar nisem bil ponosnejši kot takrat, ko se je moje ime pojavilo ob boku njegovega.
Ste obiskali veliko snemalnih lokacij, ko ste odraščali?
Svoje celotno otroštvo sem preživel na lokacijah, a Izganjalci duhov (Ghostbusters, ki jih je Reitman starejši režiral in produciral, op. a.) je bila prva, ki se je zares spominjam in lahko si predstavljate, da je bilo izjemno zabavno. Šest let sem bil takrat star.
Kdaj ste pomislili, da bi tudi sami radi to počeli?
Veste, vedno me je ta posel fasciniral, a šele, ko sem bil star 19 let, sem si dejansko želel postati režiser. Pred tem sem se celo vpisal na medicinsko fakulteto. Hotel sem postati zdravnik.
Kaj vas je spodbudilo, da ste si premislili?
Moj oče je prišel k meni in me vprašal, zakaj to počnem. Odgovoril sem, da me je strah biti režiser. Vprašal je, zakaj. Pa sem rekel, da nočem doživeti poraza na tako javni tribuni, da nočem biti izgubljen v njegovi senci. On pa mi je rekel, da sem pripovedovalec zgodb in da moram slediti svojemu srcu.
Kaj mislite, da je bil najboljši nasvet, ki vam ga je dal vaš oče?
Tvoj barometer za komedijo ni niti približno tako dober kot tvoj barometer za iskrenost. Ko režiraš prizor, ne skrbi, če je smešen, skrbi le, če je iskren, resničen.
Zdi se očitno vprašanje, a niso vsi režiserji tako zainteresirani za značajske like kot vi. In zdi se, da ste še posebno dobri pri pisanju ženskih likov. Bi bila to pravična oznaka?
Ja, rad imam na značajih temelječa dela. In rad pišem za ženske. Mislim, da je bila večina moških zgodb že povedana, tako da je lahko biti izviren pri ženskih zgodbah, ker jih je bilo tako malo povedanih. In rad pišem močne, pametne ženske - to so tudi sicer ženske, ki me privlačijo.
Zato je najti prave igralke ključno za uspeh filma. Za V zraku ste izbrali igralke, ki so sicer odlične, a morda niso tako znane širši množici …
Vero (Farmigo) sem prvič videl v filmu Down To The Bone na Sundanceu, v katerem je igrala heroinsko zasvojenko, in se mi je zdela spektakularna. Potem sem jo seveda videl še v Dvojni igri in nekaterih drugih filmih. Je preprosto tako močna in sposobna hkrati biti feminilna in agresivna ter je preprosto - zelo ženska. V svetu deklet je ona ženska. Anno (Kendrick) pa sem videl v Rocket Science in me je naravnost osupnila. Mislim, da ima izjemno edinstven glas, podoben tistemu Ellen Page (glavne igralke iz Juna, op. a.), jaz pa sem potreboval nekoga, ki je lahko duhovit in hiter, res oster, ki lahko parira Georgeu Clooneyju in mu "najeda" čez cel film. In nihče ni prišel niti blizu Anni.

Glasba igra v vaših filmih ključno vlogo in V zraku ni nobena izjema. Razmišljate o tem, kakšno glasbeno podlago boste uporabili, ko snemate?
V tem filmu sem uporabil veliko lastne glasbe, delal pa sem tudi z odličnim duom glasbenih nadzornikov, Randallom Posterjem in Rickom Clarkom, a veliko je osebnega. Od trenutka, ko napišem prvo besedo scenarija, si delam i-tunes zbirko. Do takrat, ko jo neham pisati, imam že na stotine pesmi in vse gredo v miks, tako da jih lahko moj montažer začne izbirati med njimi.
Vam od oskarjevske nominacije dalje pošiljajo veliko scenarijev?
Juno je res spremenil stvari in zdaj dobivam cel kup scenarijev, a raje sledim svojim lastnim idejam. Mislim tudi, da bolj, kot je osebno, bolje je.
Ta film ste opisali kot vaš najbolj oseben do zdaj. Zakaj?
Vsak svoj film izkoristim kot priložnost, da si postavim vprašanje, ki me moti. Hvala, ker kadite se je ukvarjal z vprašanjem, kako zastopati veliko korporacijo (tobačno industrijo, op. a.) in še vedno imeti srce. Pri Junu je šlo za trenutek, ko se odločiš odrasti. To pa je film, ki postavlja vprašanje, s čim si želiš dopolniti življenje? Kako si ga želiš zapolniti? Če uporabim besede iz filma - kaj si želiš dati v svoj nahrbtnik? In v zadnjih šestih letih sem resnično odrasel - od samca, ki živi v stanovanju, sem prešel do poročenega moškega z otrokom, ki živi v hiši in dela, kar ljubi: režira filme. V teh šestih letih sem se nekako naučil, kaj je zares pomembno v življenju, dobil pa sem tudi priložnost, da ta ista vprašanja postavim Ryanu.
Ste zelo specifični glede najmanjših podrobnosti potovanj z letali. Ste te črpali iz lastnih izkušenj? Ste že vešči, izkušeni letalski popotnik?
Veliko letim. Kot režiser sem včasih vsak dan v novem mestu, ko promoviramo film, tako da vem, kako je živeti praktično iz ročne potovalke. Želel sem, da bi bil film stoodstotno avtentičen, nisem hotel, da bi poslovni potniki v filmu našli cel kup napak. Zato sem se prepričal, da so detajli pravi in koreografiral vse od načina, kako Ryan pakira svojo potovalko do načina, kako gre skozi varnostno kontrolo.
Ste velik oboževalec naslovnih špic. To ste izpopolnili do popolnosti v vseh svojih filmih. Povejte nam, zakaj ima V zraku najboljšo naslovno špico do zdaj? Kako je bilo snemati tiste zračne sekvence?
Obstaja veliko načinov snemanja iz helikopterja in zato smo vajeni videti posnetke s 1.500, 1.800 metrov, a snemanje s 7.500 metrov zahteva toliko dni snemanja na različnih letalih, celo v cessnah, s piloti s kisikovimi maskami, z letali s periskopskimi lečami na dnu trupa, s kamerami na krilih. Bilo je bolj zapleteno, kot sem si kdaj koli predstavljal, a sem zelo ponosen na končni izid. Moje naslovne špice delajo pri Shadowplayu, ki sem jih spoznal, ko sem še snemal kratke filme. In obožujem njihovo ustvarjalnost. Resnično uživam v naslovnih špicah in mislim, da je žalostno, da se jim posveča tako malo pozornosti.
Kot režiser, kako balansirate trenutke zelo smešne komedije z intenzivnejšimi trenutki človeške drame?
Veste, nikdar se nisem imel za režiserja komedij ali za režiserja dram, vedno se mi je zdelo, da sta drama in komedija tehniki, ki ti dopuščata, da narediš kompleksnejši film, tako da filmi, ki se jih trudim narediti, so tiste vrste filmi, ki jih imam rad. Filmi, ki za zgodbo uporabljajo komedijo, dramo, nevarnost, romanco.
Če bi imeli deset milijonov zračnih milj, kam bi potovali?
Če bi imel 10 milijonov zračnih milj, kaj bi naredil? Veste, v resnici ne zbirate milj, da bi z njimi kaj naredili. Zbirate jih zaradi zbiranja samega. Tako da, če bi imel 10 milijonov milj, bi bil verjetno moj največji dosežek to, da jih imam in bi se z njimi lahko pohvalil ljudem.