Leto 1953 je imelo velik geopolitičen pomen. Poslovil se je (tovariš) Josip Stalin, generalni sekretar sovjetske komunistične partije. Na položaju vodje Sovjetske zveze je bil od leta 1924, ko je SZ obstajala komaj dve leti. Na vesti je imel ogromno žrtev političnih procesov. Je pa bil podpornik pravoverne, a včasih tudi drzne filmske produkcije. Pomislimo samo na Križarko Potemkin Sergeja Eisensteina iz leta 1925. Seveda so še drugi znameniti sovjetski filmi, kot sta Ivan Grozni ali Aleksander Nevski prav tako Sergeja Eisensteina.

To so mojstrovine, a leto 1953 je omogočilo več svobode v odločanju o tem, kaj bi občinstvo rado gledalo. Film v Jugoslavijo je ta kredo vodil že vse od konca druge svetovne vojne, čeprav je bilo v njem zaznati tudi ideološke poudarke.

Tega leta je v kino prišel legendarni slovenski film Vesna z Metko Gabrijelčič, tedaj študentko na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v glavni vlogi. Nastop v kultni glavni vlogi je ponovila 4 leta pozneje v filmu Ne čakaj na maj.

S filmom Vesna je Metka Gabrijelčič postala skoraj glamurozna filmska zvezda. Verjetno je to omogočilo tudi delo režiserja češkega rodu Františka Čapa in zagotovo scenarista, literata Mateja Bora. Vesna velja za prvo slovensko romantično komedijo, ki jo je opazila tudi tujina.

Zapuščina Mateja Bora v NUK-u
Zakaj razstava v NUK-u? Ker je bil Matej Bor pesnik in pisatelj in njegovo literarno zapuščino hrani Rokopisna zbirka NUK-a, tudi gradivo za film Vesna. Poleg NUK-a sta gradivo prispevala tudi Slovenska kinoteka in Ptujska knjižnica Ivana Potrča. Aktualna razstava je posvečena Mateju Boru oziroma Vladimirju Pavšiču, kar je bilo njegovo pravo ime. Tudi zato, ker je to iztekajoče se leto 110-letnica njegovega rojstva. Malo pa verjetno tudi zato, ker je filmski arhiv v NUK-u novost, katere razvoj velja spremljati

Dominanti razstave sta niz fotografij, kadrov iz filma, ter niz izsekov iz scenarija. Obiskovalec najprej pomisli, da gre za rokopis Mateja Bora. Vendar ni tako. Scenarij je doživel več prepisov, za izvirnik, torej dejanski Borov rokopis, pa se menda ne ve, kje je oziroma ali sploh še obstaja.

Partizanski junak piše romantično komedijo?
V zvezi z Borom, ki je bil za mnoge kot partizanski pesnik in nekdo, ki je v NOB-ju deloval na kulturnem in propagandnem področju pravi junak, je zanimivo naslednje. A potreben je uvod. Pri Triglav filmu so bili nekoliko negotovi, ali bi bil film Vesna primeren za občinstvo socialistične države. In pred začetkom so med srednješolci in srednješolskimi profesorji naredili anketo o scenariju. Veliko mnenj je bilo negativnih in ni jih bilo malo, ki so izjavili, da jih je Bor kot klen partizan razočaral s takšnim besedilom. Da gre kaj takšnega pisati … No, film je vseeno postal uspešnica, ki je rekord gledanosti komedij domače izdelave obdržala dve desetletji.

Turneja filma Vesna in sprejem pri predsedniku
Film je 'šel' na turnejo in v različna jugoslovanska mesta so šli tudi igralci. Sprejel jih je tudi Josip Broz Tito. Avtor razstave Miha Mali je rekel, da so se ob Vesni učili tudi novinarji. Da prej niso 'znali' spremljati filmov in njihovih protagonistov na takšen način. Na razstavi vidimo tudi nekaj časopisov oziroma časopisnih strani s članki o Vesni.

Pismo iz Berlina o Vesni
Med njimi je tudi Pismo iz Berlina, datirano s 16. 2. 1957. Govori o velikem uspehu filma v vzhodnem Berlinu. Film so sinhronizirali, kar je v Nemčiji standard in avtor članka je zapisal, da je Vesna zato izgubila ljubljansko aromo, česar pa da Berlinčani niso opazili. Vesna je bila tudi prvi slovenski film, ki ga je opazila tujina. Prišla je v kinematografe sedmih držav in pri tem ni bilo nepomembno, da je film podpiralo sodobno oglaševanje in medijsko promoviranje osrednjih igralcev. Pa četudi je Metka Gabrijelčič v enem od kasnejših intervjujev, ki je tudi na ogled na razstavi, dejala: "O filmih nisem nikoli sanjala."

Pravi zgodovinski trenutek za Vesno
Avtor razstave je še poudaril zgodovinski kontekst. Šlo je za čas po 'aferi Informbiro', torej po trenutku, ko je Stalin Tita obtožil, da se oddaljuje od komunizma, ker želi delovati bolj samostojno; informbiro pa je bil organizacija, ki naj bi krepila enotnost komunističnih strank, čeprav je bila pod vplivom Stalina. To obdobje bi lahko poimenovali tudi obdobje odjuge, čeprav je ta tudi v smislu dopuščenih potovanj v tujino, nastopila šele leta 1962, ki pomeni tudi začetek legalne ekonomske emigracije in začetek razvoja fenomena jugoslovanskih gastarbajterjev. Jugoslovani so bili vedno bolj v stiku z zahodnimi tendencami in to je bil idealen čas za romantično komedijo, kar je bila Vesna.

Zgodba o Samu, Sandiju in Krištofu, treh dijakih, ki jih skrbi matura iz matematike ter o hčerki profesorja matematike Cosinusa Janji (Vesni) je ob vsakem predvajanju, tudi mnoga leta po nastanku, navdušila mnoge. Tudi zaradi dobrega oblikovanja pa bo mnoge verjetno navdušila tudi razstava, ki bo na ogled do 20. aprila prihodnje leto.