Na velikih platnih bo mogoče videti tudi Rakov oddelek. Foto: EPA
Na velikih platnih bo mogoče videti tudi Rakov oddelek. Foto: EPA
Rakov oddelek
Naslovnica angleške različice romana Rakov oddelek.

Potem ko je televizijska priredba njegovega romana Prvi krog na začetku leta naletela na izjemno dober odziv, so se na Nobelovega nagrajenca in nekdanjega političnega oporečnika obrnili tudi ruski filmski ustvarjalci. Iz opusa Aleksandra Solženicina so izbrali roman Rakov oddelek, v katerem je Solženicin popisal ravnanje z bolniki z rakom v eni izmed bolnišnic v nekem uzbeškem mestu v obdobju najhujše politične represije v petdesetih letih.

Natalija Solženicina, žena danes 87-letnega pisatelja, ki je medijem izdala novico o pogajanjih glede snemanja filma po romanu Rakov oddelek, je še dodala, da ni mogoče vedeti, kdaj naj bi film prišel na spored kinematografov. Pogovori so se namreč šele začeli, tako da ni znana niti igralska ekipa niti datum, ko naj bi se začele vrteti filmske kamere.

Metafora bolezni socializma
Čeprav danes Aleksander Solženicin v Rusiji velja za enega največjih literarnih ustvarjalcev 20. stoletja in za enega prvih ljudi, ki so si upali izraziti protest proti samovoljni sovjetski oblasti, uspeh filma Rakov oddelek ni zagotovljen. Delo, ki ga je Solženicin napisal med letoma 1966 in 1968 - kmalu po vrnitvi iz političnega zapora -, naj bi bilo metafora 'politične bolezni socializma', ki državljansko telo uničuje tako, kot rak razkraja človeško telo. Roman zato velja za eno najmračnejših Solženicinovih del, ki pritegne le malo bralcev. Roman prežema občutje brezizhodnosti, saj je Solženicin med pisanjem slutil, da se mu ne obeta nič dobrega. Ni se motil. Leta 1969 so ga izključili iz sovjetskega društva pisateljev. Še manj 'priljubljen' pa je postal po izidu romana Arhipelag gulag, kjer je z naturalistično natančnostjo popisal grozote v sovjetskih političnih zaporih. Leta 1974 je moral kot "moteči člen v sovjetskem državljanskem organizmu" zapustiti domovino.

Kritični opazovalec Rusije
Vrnil se je šele leta 1994. Čeprav ga je 'preobražena' domovina sprejela z odprtimi rokami, Solženicina navidezna dobrohotnost nove oblasti ni prelisičila. Ostal je kritični opazovalec dogajanja v vrhovih ruske gospodarske in politične stavbe in zapisal več kritičnih spisov o samovoljnem ravnanju novih 'oligarhov', ki si pod pretvezo pristanka na demokratična načela organizacije države dovolijo skoraj toliko, kot so si predstavniki komunistične elite stare države.