Za lik Johnnyja Englisha velja omeniti, da ima filmskega predhodnika v komični detektivski seriji Pink Panter oziroma neposredno v Petru Sellersu v vlogi višjega inšpektorja Clouseauja. V nasprotju s poklicno utemeljitvijo samega sebe kot predstavnika reda in logike je ta na terenu rušilna, kaotična sila, ki z nepričakovano nerodnostjo zmede in preseneti ter tako premaga zlikovce.

Zgodba tretjega Johnnyja Englisha se na sodobnost nanaša z dvema sedanjima premisama: prva so Rusi kot vohunska prežeča nevarnost, drugo izhodišče pa je množična obdelava podatkov kot strategija, s katero si je mogoče pokoriti cele države. No, ob strani je še Emma Thompson v imitaciji Therese May ... V tem pogledu film dejansko ne premore manj "substance" kot kakšen James Bond in sploh se tu srečamo s paradoksom, da film kot namerna parodija z menjavanjem razkošnih lokacij in vizualnimi rešitvami sploh ni videti bistveno slabše in manj razkošno od izvirnika. Če seveda pogoltnemo osnovni paradoks, da je sama parodija Bonda nekaj zelo smiselnega, saj je bil že Bond sam zasnovan na samoironiji in vsaj rahlem parodiranju vzorcev vohunskih filmov ...

No, film prijetne dolžine manj od ure in pol ponuja pretežno neškodljivo družinsko zabavo v smislu, da Atkinson nikoli zares ne prestopi roba okusnosti in politične korektnosti. Vsebuje nekaj simpatičnih cinefilskih referenc, od katerih je najbolj očitna kajpak Olga Kurylenko iz Kvantuma sočutja, v kratkem prizoru pa se posrečeno združijo veterani Charles Dance, Michael Gambon in Edward Fox. Na splošno pa ne bi bilo nič narobe, če bi Johnny English pokojnino raje dočakal v podeželski šoli kot znova na terenu.

Iz oddaje Gremo v kino.