In kaj je lepšega, kot da se danes s tem stereotipom mača malce poigraš. Na primer do skrajnosti karikiraš prav samo bistvo tega "mačo počela", kot so to naredili z Austinom Powersom v filmu skoraj enakega naslova. Ali tako, da to, običajno predvsem dekorativno dekle spremeniš v povsem enakovrednega, če ne celo učinkovitejšega agenta, kot so to naredili v filmu Gospod in gospa Smith. Navsezadnje pa lahko, kot nam je pokazal film Kot noč in dan, vse elemente vohunske akcije preneseš tudi v življenje preprostega ameriškega dekleta. Komični poseg v hardcore vohunski film oziroma cepitev komedijanta z vohunom je postal pri gledalcih eden najbolj cenjenih receptov in tako ne preseneča, da so taki filmi vse pogostejši. Res je, da to poveča možnost kopičenja podobnega, toda hkrati omogoča tudi iznajdljive in domiselne odstope, preigravanje utečenih obrazcev. No, tu je treba dodati še to, da k sreči nihče izmed teh nikoli ne bo usodno končal v rokah kakega slovenskega distributerja – nekaterim izmed njih je tako povsem vseeno, kaj imajo v rokah. To je namreč lepo razvidno prav pri filmu, ki smo si ga ogledali, vohunski komediji Vohun, ki me je nategnil, kjer so izvirnik The spy who dumped me poslovenili z naslovom, ki so ga uporabili že za film izpred dvajsetih let. Nekateri pri nas pač ne vedo, da obstaja tudi nekaj, kar je bilo pred njimi.

A pustimo to. Na podlagi prve informacije se je zdelo, da film, v katerem je režiserka Susanna Fogel združila igralki Milo Kunis in Kate McKinnon, obeta veliko, saj nam bi nam predstavil nekakšno dekliško opolnomočeno različico vse bolj popularnega žanra komičnega vohunskega filma. A namesto filma, ki bi lahko z anarhičnim humorjem ali preprosto dekliško subverzivnostjo rušil tabuje žanra, smo dobili delo, ki je ponekod sicer duhovito in simpatično, a nič manj pogosto tudi preprosto ceneno (še posebej na mestih, kjer nastopi v zgodbi nikjer in z ničimer utemeljeni straniščni humor, ki ga imajo Američani očitno zelo radi). Delo ponudi nekaj kinetičnih akcijskih prizorov, a žal že kmalu zatem ustreli kilometre mimo. Skratka, dobili smo film, ki je žal notranje povsem neuravnotežen, ki ne ve povsem natančno, ali bi bil izvirna dekliška vohunka ali pa ropotarnica klišejev, ali bi šel v skrajno karikaturo, kamor s svojo igro občasno skrene Kate McKinnon, ali pa bi se držal bolj umirjenih in subtilnih namigov, kar redko uspeva Mili Kunis. Film, ki še ne ve, ali je eno ali je drugo. Naj mu pomagajo gledalci.