Misija: nemogoče – Izpad je šesti del filmske franšize, ki se je naslanjala na hladnovojno televizijsko serijo in je dobila ponovni zagon pred dobrimi dvajsetimi leti. Je vsebinsko nadaljevanje Odpadniške nacije izpred treh let na podoben način, kot sta se fabulativno navezovala Casino Royale in Kvantum sočutja.

James Bond tu ni omenjen po nemarnem: z akcijsko dinamiko, osupljivo kinetično koreografijo, iznajdljivim tajnim agentom v težavah, s kreativno uporabo tehnologije, franšizno zasnovo in uspešno stvaritvijo svojega lastnega metafilmskega univerzuma mu je postal Ethan Hunt resna konkurenca. Ali bolje: po številnih poskusih, med katerimi sta bila v preteklosti tudi Jack Ryan in Jason Bourne, bi lahko rekli, da je končno uspel ameriški odgovor na najboljšega agenta njenega veličanstva.

Samo pripoved vleče naprej, sicer ne ravno izviren hitchcockovski "MacGuffin" v obliki lova na izgubljene plutonijeve bombe, vendar je film ob vsej svoji logiki odlične poletne eskapistične akcije zanimivejši v trenutkih, ko vanj vdira znana resničnost. Glede na to, da je v ozadju megalomanska teroristična zarota, lahko dobršen del filma razumemo tudi kot vizualno posvetilo Parizu in Londonu, dejanskima žrtvama islamskega terorizma. Čeprav gre v širši zasnovi vendarle za manihejsko logiko boja med dobrim in zlom, ki se bije na plečih tretjega sveta. Ali drugače: gre za boj med civilizacijskim konceptom, pri katerem šteje vsak človek kot individuum, in bolestno vizijo, ki postavlja globalno idejo pred posameznike.

"Večja kot je bolečina, večji bo mir," je tokrat prepričan antagonost Solomon Lane. Problem je le v tem, da tovrstni utopični projekti preurejanja družbe prinašajo le veliko bolečine in bolj malo miru. Na srečo lahko ostajamo realni in pričakujemo novo Misijo: nemogoče.