Eden najbolj pretresljivih spoznanj ob ogledu mojstrovine Francisa Forda Coppole je, da gledalec povsem stoji na strani družine Corleone, čeprav se ta (po krutosti in hudodelstvih) le malenkostno razlikuje od preostalih mafijskih družin. Coppoli to uspe tako, da glavne junake predstavi v povsem človeški obliki. Idealni pripomoček pa je seveda družina, ki pomeni središče filma.

Brando - idealen boter
Čeprav beseda boter označuje trenutnega vodjo mafije (v skladu s filmom bi se politično bolj korektno najbrž slišalo "družinskega podjetja"), se ob tej besedi kot najpogostejša asociacija pojavi podoba Marlona Branda, ki sijajno (tako besedno kot nebesedno) utelesi starajočega se dona Vita.

Na platnu veliko prostora za sina Michaela
V literarni predlogi Maria Puza, ki je skupaj s Coppolo tudi napisal scenarij, ima don Vito osrednjo vlogo, ki s svojimi nitmi povezuje tako družino kot vse njene posle, na platnu pa prevladuje sama vloga "biti boter", tako da v ospredje stopita njegov najmlajši sin Michael (Al Pacino) in njegova pot do botrskega žezla. Michaelova preobrazba od prezira in sramovanja družine do popolne integracije s tem postane simbolni povzetek večplastnega pomena družine v triurnem spektaklu.

Boter - ko se predstavi družina Coppola
Hvalospev družini poteka na več dimenzijah. Na eni strani imamo vrednost same družine (Znamenit citat: "Vse ostane v družini."), kjer moški del naredi vse, kar je v njegovi moči, da jo obvaruje. To pa pogosto pomeni tudi dejanja, ki navidez nimajo veliko skupnega s pojmom družina (Michael najprej naroči umor svojega svaka, nato se svoji sestri hladnokrvno zlaže). Coppola pa pojem družina poveže tudi sam na simbolični ravni, saj v Botru igra skoraj vsa njegova družina (sestra, oba starša, dva sinova in le nekaj tednov stara hčerka Sofia).

Si še požvigujete znano melodijo?
Kriminal na filmskem platnu najbrž nikoli ni bil videti tako pošteno in moralno upravičeno. Kar veliko pove o kakovosti samega filma. A sama vsebina filma ni edini presežek. Za popolno sliko poskrbijo še fotografija, scenografija in glasba (ki si jo nehote še dolgo požvižgavamo po koncu vnovičnega ogleda).

Kratke in sladke
- Pri Paramountu so bili na začetku snemanja sila nezadovoljni nad Coppolo, zato so ga želeli zamenjati z veliko slavnejšim Eliom Kazanom. Zamenjavo na režiserskem stolčku je preprečil Brando, ki je zagrozil, da v tem primeru ne bo dokončal svoje vloge.
- Tudi za značilni obraz in glas Don Corleona je zaslužen Brando. Takrat 48-letni igralec je želel, da ima njegov lik obraz podoben buldogu. Med vajami je imel zato v ustih bombaž, med snemanjem pa je imel posebni apart, ki so mu ga pripravili zobozdravniki.
- Brando je bil znan kot šaljivec. Pri snemanju prizora, ko ga v postelji prenesejo domov, je pod posteljo namestil dodatne uteži, tako so imeli nosači veliko dela, da so ga prenesli.
- Težave z obdržanjem službe ni imel le Coppola, temveč tudi Al Pacino. Pri Paramountu so za njegovo vlogo želeli uveljavljenega igralca, mladi in neznani Pacino pa jih ni prepričal. Pacino si je kožo rešil s prizorom, v katerem ubije Sollozza in McCluskeyja.
- Prvotna različica je trajala 126 minut. Producenti filma so želeli daljši izdelek, v katerem bi se še bolj izrisali odnosi v družini. Boter se je tako podaljšal skoraj za eno uro.
- Pri vajah slovitega prizora "konjske glave" so uporabljali umetno glavo, pri samem snemanju pa so uporabili pravo odrezano konjsko glavo, ki so jo dobili v tovarni za pridelavo pasje hrane.
- V filmu umre 17 ljudi (in 1 konj).

Zapuščina
- Dve nadaljevanji. Boter 2 je bil posnet dve leti pozneje in bil nagrajen s šestimi oskarji, med drugim tudi za najboljši film. S tem je postal prvo nadajevanje v zgodovini filma, ki je prejelo to nagrado. Leta 2003 je to uspelo tudi tretjemu (in zadnjemu) filmu v seriji Gospodar prstanov.
- Boter je uvrščen skorajda v vsako pomembnejšo lestvico (tako kritikov kot ljubiteljev) najboljših filmov v zgodovini.

Slavko Jerič