Legendarna poljska alpinistka se je v alpinistično zgodovino zapisala z izjemnimi dosežki: leta 1978 je bila prva Evropejka na vrhu Mount Everesta, leta 1986 se je kot prva ženska uspešno povzpela na K2, – oba vrhova je osvojila pred poljskimi kolegi, ki so že tedaj tvorili alpinistični vrh –, skupno se je povzpela na osem osemtisočakov.

Leta 1992 se je ob vzponu na deveti osemtisočak, Kančendzengo, tretji najvišji vrh sveta, za njo izgubila vsaka sled. Stara je bila 49 let.

"Morda je nekaterim ljudem tistih pet sekund, ki jih preživijo na vrhu, pomembnejših od vsega drugega. Tiste sekunde dajejo življenju smisel," je razmišljala ta izjemno karizmatična alpinistka, katere življenje je bilo prepredeno z velikimi dosežki, a tudi velikimi tragedijami. Ko je bila stara pet let, je umrl njen dve leti starejši brat, potem ko so s prijatelji našli bombo iz 2. svetovne vojne. Pozneje jo je pretresel zverinski umor njenega očeta, v gorah je izgubila več deset alpinističnih prijateljev, med njimi je bila tudi njena ljubezen v zrelih letih, Kurt Lyncke-Kruger, kar jo je dotolklo. Po njegovi smrti se je močno spremenila, še vedno pa je imela veliko željo po osvajanju vrhov: v sklopu projekta Karavana sanj se je želela kot prva ženska povzpeti na vse osemtisočake v dveh letih.

Več v pogovoru s poljsko režiserko Elizo Kubarsko, ki je tudi sama alpinistka.

Film predstavlja spomenik Wandi in njenim dosežkom. Zanimivo je, da je trajalo več kot 30 let, da je dobila tovrstni filmski poklon. Kako se je rodila ideja, da posnamete film o njej?

Šlo je res za dolg proces. Geneza filma obsega več let. S filmom sem se začela ukvarjati leta 2017, takrat smo posneli tri prizore, medtem ko smo snemali drug film The Wall of Shadows. Šli smo snemat v Nepal in nihče razen mene ni vedel, da snemamo že material za drug film. Pri snemanju dokumentarnih filmov je tako, da je malo denarja in časa, in vedela sem, da bom imela malo možnosti, da se znova vrnem v Nepal, da bi tam snemala.

Wanda je bila nekoč zelo slavna na Poljskem. Rodila sem se leta 1978, isto leto, ko se je Wanda kot prva Evropejka povzpela na Mount Everest. Prvič sem zanjo slišala, ko mi je o njej govorila mama. Moja mama ni bila alpinistka, sploh ni bila oseba, ki bi jo zanimalo ukvarjanje s športom. Bila je običajna Poljakinja, ki se je v času komunizma borila za boljše življenje, kar ni bilo lahko. Če pogledam z zdajšnje perspektive, je bila Wanda za takratne čase prava ikona,
bila je junakinja za številne poljske ženske. Spominjam se, kako je mama o njej govorila kot o ženski, ki je uresničila svoje sanje.

Pri 17-ih sem začela tudi sama plezati, to je bilo tri leta po tem, ko je Wanda izginila. Ko sem videla plezalce, me je prešinilo, da želim postati plezalka. Pri plezanju sem spoznala svojega moža, skupaj sva organizirala različne odprave, tudi na Grenlandijo in Karakorum. Osredinila sva se predvsem na plezanje velikih sten, kar je bil drugačen tip alpinizma, kot je bil Wandin.

Zgodovina Wandinega alpinizma razkriva, da je, preden je osvajala vrhove v Himalaji, plezala v alpskem slogu v Evropi in drugod. Skupno z Wando vama je tudi, da sta obe filmarki.

Moja želja je bila plezati, potovati, snemati in pripovedovati zgodbe. Nisem razmišljala o Wandi, potem pa so, ker sem bila del poljske alpinistične skupnosti, do mene prišle različne zgodbe iz preteklosti, tudi o Wandi. In v teh zgodbah Wanda ni bila junakinja iz zgodb moje mame, ampak je bila v večini primerov naracija drugačna. Da, seveda je bila sicer odlična alpinistka, da je bila hkrati kontroverzna osebnost, da je bila težavna, da je vse podredila osvojitvi cilja, ne glede na ceno. Skratka, iz teh zgodb je bil vtis, da ni bila prijetna osebnost.

Zgodbe sem poslušala, ampak nisem veliko razmišljala o tem. Leta so šla mimo. 2013 sem snemala film K2: Touching the sky, v katerem sem se osredinila na otroke umrlih alpinistov. Wanda ni imela otrok, vendar pa se je njeno ime nenehno ponavljalo, sploh v povezavi s tragičnim letom 1986, ko je pri vzponu na K2 v sezoni umrlo 13 alpinistov. To isto leto je Wanda kot prva ženska v zgodovini in kot prva poljska alpinistka osvojila K2, pred vsemi moškimi kolegi. Tako kot je bila zgodba pri Mount Everestu: to je res edinstvena zgodba v svetovnem merilu: da je ženska kot prva preplezala dva najvišja vrhova sveta.

Ko sem se torej pripravljala na film K2, sem brskala po arhivih in iskala določene ljudi, in ves čas se je pojavljalo Wandino ime. Ko sem gledala videoposnetke, sem videla izjemno karizmatično osebnost. In tako sem začela zbirati material.

Kako je potekalo zbiranje? Gradiva je bilo verjetno ogromno, tudi Wanda je ogromno snemala.

Začela sem zbirati gradivo, ko sem za drug film pregledovala arhiv poljske televizije, iskala sem lahko na različnih koncih, in kar me je pritegnilo, sem shranila na disk. Skratka, na to gradivo sem malo pozabila, potem pa sem začela leta 2016 snemati film Wall of Shadows. Naslednje leto smo šli prvič z ekipo v Nepal snemat, šli smo tudi v vas Ghunsa, ki je na poti na Kančendzengo. To je bila zadnja vas, kjer so Wando videli. Takrat so bile v ospredju mojega filmskega zanimanja šerpe, želela sem posneti zgodbo o njih. Tako smo šli okoli gore. In ko smo torej prišli v Ghunso, sem se spomnila, da je bila to zadnja vas, ki jo je Wanda obiskala pred vzponom na Kančendzengo. Vaščane sem vprašala, ali so kdaj slišali zanjo, in presenetilo me je, da so kot iz topa ustrelili, da ja, da se je spomnijo. Točno so vedeli, o kom govorim: da je bila Poljakinja, da je bila visoka kot jaz in da je imela rjave lase.

Ekipo sem takrat prosila, da posnamemo prizore za film o Wandi. Debelo so me gledali, snemalec je želel usmeritve, na kakšen način, naj posname. 'Ne vem. Samo sledimo vaščanu, ne vem, kaj počnem, ampak sem prepričana, da bom ta material uporabila,' sem mu odgovorila.

Vedela sem tudi, da je v poljskih arhivih nekaj dokumentarnih filmov o njej ali delno o njej, v tistem obdobju pa sta izšli tudi dve obsežni knjigi o njej. Bila sem prepričana, da bo zaradi tega nekdo naredil tudi film o njej, a se to ni zgodilo.

Kako ste se pretolkli tudi skozi njen osebni arhiv, ki je bil prav tako obsežen?

Njen arhiv je bil druga zgodba. Torej, obsežen arhiv je imela poljska televizija, nato smo našli tudi osem ur pogovorov z njo na poljskem radiu, torej radijskih posnetkov. Potem pa smo našli še njen zasebni arhiv, z zelo intimnimi izpovedmi. Nihče ni govoril o tem, tudi avtorici knjig o njej nista o tem poročali. Potem sem se sestala z Wandino sestro, Janino Fies, ki je živela v Nemčiji, in izvedela, da obstaja velika soba z Wandinimi stvarmi, tudi s stvarmi, ki so jih našli v njenem stanovanju, ko se ni vrnila. Brat je te stvari spravil.

Skratka, njene stvari bi skoraj končale v smeteh. K sreči pa je imela prste filmska ekipa, ki je želela o Wandi posneti igrani film. In ta ekipa je poskrbela, da so bili vsi njeni predmeti shranjeni na varnem. Tam so ostali nedotaknjeni osem let, v tem času so zbirali denar za snemanje filma, ki ga še vedno niso končali. Ko sem izvedela za ta arhiv, sem jih prosila, če mi ga dajo, da ga bom digitalizirala in ga pregledala. Wandina sestra, s katero sva bili v dobrih odnosih, mi je zaupala vse predmete, tudi zelo zasebna pisma, ki jih potem nisem uporabila, ker ni bilo treba. Zanimivo je, da Wanda do odhoda na odpravo na Kančendzengo ni nikoli govorila o zasebnih rečeh, izkazalo pa se je, da je tik pred odhodom dala zelo odprt in iskren intervju mladi novinarki, njej je iz neznanega vzroka razkrila zelo zasebne stvari, čisto se je odprla.

Vedela sem, da če sem našla pisni pogovor, da obstaja tudi zvočni posnetek. Našla sem novinarko, ki žal ni imela posnetka, usmerila me je na producenta, ki ga tudi ni našel, in me je usmeril še na drugega novinarja. Kamor sem šla, so se vrata zaprla.

Potem pa sem našla ta zasebni arhiv, za katerega sem potrebovala dve leti, da sem ga prečesala. Prebila sem se skozi arhiv, najprej z veliko navdušenja, potem pa pod čedalje večjim časovnim pritiskom. Prišla sem do neverjetne najdbe: dveh kaset avdiodnevnika, ki ga je snemala med hojo po Himalaji v letu pred izginotjem. Gre za zvočni zapis njenih misli, ki jih ni predtem slišal še nihče. Spraševali smo se, zakaj jih snemala, namreč bilo jih je več kaset, dve od njih pa sta bila dejansko dnevnika njenih misli. Na začetku ene od kaset je povedala, da se bo posnela in da bodo zapiski za morebitno knjigo ali radijsko oddajo.

Toda njene besede za tem uvodom so bile slišati drugače, ne za knjigo ali radio. Mislim, da je šlo za samoterapijo, saj si na teh posnetkih zastavlja številna vprašanja in govori o najpomembnejših dogodkih v njenem življenju: tudi o tem, zakaj imeti ali ne imeti otrok, o odnosih med ženskami in moškimi, zakaj hodi v gore, ali je v tem smisel. Zelo me je ganilo njeno razmišljanje, kako zanjo ni več poti nazaj, ker nima več ničesar, ker je že, kot je dejala, prekoračila tisto mejo. Govori tudi o odnosu do smrti, v gorah je izgubila številne prijatelje, in tudi sicer je bilo v njenem življenju zelo veliko žalosti. Zelo so me ganile njene besede.

Ko sem začela delati film, nisem imela predstave, kakšen človek je bila: ena naracija je bila zelo pozitivna, druga pa zelo negativna. In tudi danes ostaja negativna, to lahko rečem, saj sem del alpinističnega okolja. Zame kot filmarko, ne glede na to, da sem tudi alpinistka, je bila ta dihotomija zelo zanimiva odskočna točka za pripravo filma: torej, ženska v gorah, kar je bil zelo moški svet, in potem se še povzpne na dva najvišja vrhova na svetu pred vsemi moškimi kolegi. In potem sta tudi dve popolnoma različni naraciji o njej. Kakšna zgodba! To me je motiviralo, da bi odkrila, kaj je res. Ko sem šla skozi ta njen zasebni arhiv, me je to res ganilo, hkrati pa sem postajala vse bolj jezna. To moram priznati.

V filmu odstirate tudi to dvojnost pogleda nanjo, kar se mi je zdelo zelo pogumno. Tudi to, da je mogoče, da je nekje v samostanu.

Ne gre za pogum, gre za to, da nisem imela izbire: film razkriva, kar sem odkrila med raziskovanjem njenega življenja. In kot sem že rekla, bila sem vse bolj jezna. Rekla sem si: hej, 30 let let je mimo in še vedno je tu skupina ljudi, ki si prizadeva, da se specifična naracija o njej ohranja. To mi ni všeč, ni mi všeč kot alpinistki, kot ženski, kot filmarki. Res mi ni všeč. Toda v film ni mojega mnenja. Vsak gledalec si lahko ustvari svoje mnenje. Alpinistični svet je bil moški svet, to je naravno, verjetno bo tako tudi vnaprej, vedno bo manj alpinistk kot alpinistov v gorah. Ne govorim o plezanju, ki je zelo priljubljeno, ampak o alpinizmu.

Dejstvo je, da je za žensko težje: že če gledamo biološko, če imaš družino, je težje usklajevati družino in plezanje, za moške to ni problema. To čutim na lastni koži. Z možem sva skupaj plezala 15 let, potem sva dobila otroka, in mož je izgubil mene kot plezalno partnerko, ker nisem šla več z njim na odprave.

Poznam plezalno skupnost, tudi sama imam neprijetno izkušnjo z njo. Dejstvo je, da ljudje, ki hodijo v gore, niso drugačni od drugih, niso boljši ali slabši, imajo iste hibe kot vsi drugi. V alpinizmu ni veliko denarja, če primerjamo z drugimi športi, toda ego ljudi v njem je zelo zelo velik.

Tudi Wanda je imela velik ego, vsaj na začetku, bila je zelo tekmovalna. To je bil verjetno tudi razlog, da je pridobila nekaj nasprotnikov: ker je tekmovala z moškimi. Ni bilo naključje, da je na K2 splezala kot prva ženska na svetu in kot prva poljska državljanka. Leta 1986 je bila na vrhu K2 že junija, sezona pa se je začela šele julija. Vse je prehitela, to jasno govori, kako natančno je načrtovala. K temu je pripomoglo tudi to, da je bila športnica. Ko je plezala, je bil zanjo to ne le življenjski slog, temveč tudi šport. In v športu se tekmuje: moraš se fizično pripraviti, moraš imeti strategijo. Da bi se lahko ukvarjala z alpinizmom, je morala poiskati pokrovitelje, in pri tem je bila zelo uspešna. V tistem obdobju je bila na Poljskem res posebna, tudi ker je govorila več tujih jezikov.

V filmu je prizor novoletne oddaje, kjer so med drugim tudi Wando povprašali po načrtih za novo leto in ji zastavili še nekaj drugih vprašanj, ki jih verjetno ne bi nikoli postavili moškemu.

Nikakor mu jih ne bi. Vedno se je morala opravičevati, ker je ženska in uspešna plezalka, pojasnjevati, zakaj ne joče ob neuspehu. Kar je izkusila ona, je bilo veliko močneje od tega, kar smo izkusile plezalke oz. alpinistke za njo, res nam je utrla pot in nam olajšala vstop v alpinistični svet. A plačala je res zelo visoko ceno. Še danes je na marsikaterem področju tako, na žalost, ne le v alpinizmu.

V film ste vpletli veliko budizma.

V filmu sem se osredinila na nekaj zadnjih njenih let. Ko je umrl Kurt Lyncke-Kruger (op. njena zadnja ljubezen), se je nekaj v njej prelomilo, vse se je spremenilo zanjo. Kot filmski ustvarjalki mi je bilo zanimivo, da odstrem tudi ta vidik: zgodbe, da mogoče ni umrla, ampak je šla v kak samostan. To ni bila moja ideja. To moram jasno povedati. To sem našla oz. slišala: njena mama je vsem govorila, tudi sestra je to potrdila, da ji je že pred zadnjo odpravo Wanda dejala, da bo to njena zadnja odprava in da naj je ne skrbi, če se ne bo vrnila.

Dlje, ko sem kopala po materialu, več zgodb sem našla. Sama režija mi je vzela več kot leto dni, bilo je zelo zahtevno delo. Vedela sem, da ne želim v filmu predstaviti le, kar sem našla v arhivih, ampak sem želela več. Iz Wande nisem želela narediti atrakcije, v smislu, pojdimo jo iskat, mogoče jo najdemo. Dejansko bi bilo mogoče, da bi se to res zgodilo, da bi lahko bila živa. Dejstvo je, da njenega trupla niso nikoli našli. Vedela sem, da če bomo šli okoli Kančendzenge, bi jo lahko nekje našli. Če bi takrat šla navzdol, bi bilo mogoče, da bi jo vaščani našli in in ji pomagali. To se je zgodilo Messnerju na Nanga Parbatu, ko so mu rešili življenje.

Toda bistvo filma ni v tem, ali je živa ali mrtva, zame je bilo bistveno raziskati, kakšna je bila in kakšno ceno je plačala za svoje sanje. Med raziskovanjem se je razkrilo, da je v zadnjem letu veliko razmišljala o preteklosti, močno se je spremenila. Kar sem želela pokazati, je, kako veliko ceno je plačala, in mislim, da ni bilo fer.

Dvomi glede njenega vzpona na Anapurno so jo sesuli.

Nihče se ji ni opravičil. Nihče nima dokaza, da ni bila na vrhu. Sama pa je imela fotografijo, ki je bila posneta blizu vrha. Obtožbe so bile res neupravičene. Ko sem odkrila, kaj se je zgodilo, sem bila res besna, da so jo tako diskreditirali. Dejstvo je, da so bili odnosi že na začetku odprave napeti, Wanda se je ekipi pridružila pozneje, potem ko je opravila vzpon na Šišapangmo, ki je bil že del njenega projekta Karavana sanj. Ekipa je naredila že veliko dela v steni, številne vrvi so bile že postavljene. Na vrh je šla sama, kot že velikokrat poprej.
Načrt je bil, da bo opravila vzpon s partnerjem, a je ostala sama. Nihče ni vedel, da svoji menedžerki ves čas odprave pošilja pisma, in ta so razkrila, kaj se je zgodilo. Napisala ji je tudi pismo takoj, ko se je vrnila z vrha. Ko se je spuščala, je poklicala v bazo in povedala, da je bila na vrhu dan pred tem. Več takrat ni pojasnjevala, saj se je spuščala.

Kaj se je zgodilo potem?
Potem je nekaj časa trajalo, da se je po odpravi vrnila na Poljsko, in v nasprotju s prejšnjimi odpravami je tam ni pričakal nihče, razen dveh prijateljev, čeprav je kot prva ženska preplezala južno steno Anapurne, kar je bil izjemen dosežek. Pojasnila sta ji, da se je v vmesnem času razširila zgodba z dvomom, da vzpona ni opravila, da je goljufala.

To jo je gotovo močno prizadelo. Samo tri mesece pozneje je odšla na, kar se je izkazalo, zadnjo odpravo.
Tudi sama imam podobno izkušnjo, po krivem mi je bilo očitano, da nisem bila poštena glede vzpona, in potrebovala sem več let, da sem to prebolela. Mislim, da Wanda nikoli ne bi smela iti sama na odpravo le tri mesece po taki aferi, ni bila v psihološkem stanju, da bi to zmogla.
Wanda je dejansko oprostila tistim, ki so ji očitali goljufijo. A vse skupaj jo je močno prizadelo. Gledalci naj si sami ustvarijo mnenje, kaj se je zgodilo.

Wandi je bila odvzeta svoboda odločanja, koliko je pripravljena tvegati. Vsak alpinist se mora odločiti, kje je zanj tista meja, kje je tisti mejni korak. Ko greš v gore, moraš imeti svobodno voljo, koliko boš tvegal, do kod boš lahko šel. V gore ne moreš iti z razmišljanjem, dokazal jim bom, kaj zmorem, potem je ta zdrava presoja že pod vprašanjem. Predstavljajte si: recimo, da je preplezala Kančendzengo, prinesla bi fotografijo z vrha, tako da ne bi mogli zanikati, da je bila na vrhu. In recimo, da bi potem preplezala še preostale manjkajoče osemtisočake v okviru Karavane sanj. Kar bi se lahko zgodilo, je, da bi nekega dne znova rekli: Ne, Wanda, nisi bila na vrhu Anapurne. Mislim, da se to ne bi končalo, potem ko je bilo enkrat zasejano seme dvoma.

30 let pozneje njena zgodba ostaja enaka. Ko sem pripravljala film, najprej nisem govorila o tem, ko se je razvedelo, pa so prišle do mene informacije oz. poizvedovanja, v kakšno smer bom šla glede tega. Si predstavljate, še 30 let pozneje vznemirja številne.

Neverjetno se mi zdi, da ima recimo angleška Wikipedija o taki izjemni alpinistki, s takimi vrhunskimi dosežki, le skop, nekajodstavčni opis.

Tudi v poljski različici ni kaj veliko boljše. Pri pripravi filma sem poiskala pomoč, povezala sem se s fundacijo, ki podpira ženske v alpinizmu.

Odkrili smo, da je bilo v poljskih medijih zelo težko najti informacije, da je bila sploh prvi poljski državljan na K2. Sama kot alpinistka tega nisem vedela, dokler nisem začela pripravljati filma. Čeprav sem plezala že 20 let in se torej gibala v alpinističnih krogih, mi ta informacija ni bila znana. Dejansko je bilo vedno navedeno, da je prva Poljakinja, prva ženska, nikoli pa, da je bila sploh prvi Poljak na vrhu. Da je bila kot prvi Poljak na Mount Everestu, je bilo znano, za K2 pa ne. Močno si prizadevam, da bi se razširila ta naracija.

Kakšna je festivalska pot filma?

Začeli smo na Poljskem, bil je uvodni film na največjem festivalu dokumentarnega filma Millenium Docs Against Gravity, potem je jeseni začel pot po kinematografih, ogledalo si ga je več kot 50.000 ljudi, kar je za dokumentarni film zelo veliko. To je bilo res neverjetno. Prepričana sem, da je to zaradi Wande, ker je bila res tako karizmatična osebnost. Mednarodna premiera je bila v Amsterdamu – IDFA, na enem najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, kar je bil velik uspeh, to je bilo zelo pomembno za nas. Zdaj je na ogled v kinematografih v Italiji, Nemčiji in Švici ter na festivalih gorniškega filma.