Če ne drugega, nam Pojdi z mano predstavlja štiri nove otroške igralce, ki so več kot suvereno prestali svoj filmski krst. Štirje mulci v središču Šterkovega filma so pravzaprav odlično ujeli zeitgeist: mar ni prav to poletje sveta obnorela Netflixova serija Stranger Thigs, ki je po eni strani zelo očiten hommage osemdesetim, po drugi pa svojo zgodbo gradi prav okrog prijateljskih vezi četverice otrok, ki se mora spopasti z grozo, večjo od sebe?

Film Pojdi z mano je nastal po predlogi istoimenskega mladinskega romana Dušana Čatra; Čater in Šterk sta pod scenarij filmske adaptacije podpisana skupaj. Če so protagonisti Šterkovega filma načeloma štirje, pa v zgodbo najprej stopimo iz perspektive Manca (igra ga Ivan Vastl, sin igralca Matije Vastla in režiserke Tijane Zinajić, ki je pri filmu skrbela za casting), namrgodenega fanta, čigar vsaka druga replika je "brez veze". Manc, ki očitno ne prihaja iz najbolj urejene družine, je tik pred tem, da ga zaradi kraje, ki je sploh nima na vesti, izključijo s šole. Ko se mu ponudi priložnost za vsaj enodneven pobeg iz njegovega vse bolj klavstrofobičnega vsakdana v betonski džungli, jo zagrabi z obema rokama. (Mimogrede, posamezni prizori so bili posneti na Bratovševi ploščadi, nostalgični lokaciji za slovenski film: prav tam se je potikal Matic v Sreči na vrvici Janeta Kavčiča). Priključi se fotografski "odpravi v neznano", ki jo tvorijo njegov najboljši prijatelj Oto (Mak Tepšić), Otova simpatija Mina (Ronja Matijevec Jerman) in rahlo nadležni pametnjakovič Špurč (Matija David Brodnik).

In če mislite, da se bo ta mladinska štrena odvijala po predvidljivih "taborniških" tirnicah in ponudila nekaj čudovitih razglednic narave in nekaj nedolžnih vragolij, ki se končajo s piknikom pod milim nebom in vrnitvijo v varni objem staršev, se hudo motite: Šterk ni skušal posneti neuradnega nadaljevanja Hočevarjeve franšize Gremo mi po svoje. Raje pomislite na to, kaj nas o krvavi konfrontaciji med urbanim in ruralnim učijo klasične grozljivke - še bolje: kaj nas je o tem lani naučil Tomaž Gorkič, avtor Idile, prvega domačega slasherja? Da bo vzporednica še očitnejša, tudi Šterkov film (najbrž po naključju?) v vlogo zahojenega, potencialno nevarnega hribovca postavi Lotosa Vincenca Šparovca, ki nam je v Idili dal tisti antologijski slogan o tem, kako "Franclnu ni še nobeden ušu".

Naša četverica, ki v lovu na dobre fotografije zatava malo pregloboko v gozd, kjer seveda izgubijo telefonski signal, bo morala očitno prenočiti v gozdu. Pa se bodo mulci, med katerimi ima vsaj eden nos ves čas prilepljen na videoigrico, znali orientirati po rekah in smereh neba, če se hočejo izvleči iz zagate? Vse skupaj postane še veliko resneje, ko začutijo, da v gozdu niso sami - in da je na morda spet na prostosti psihopatski mučitelj živali, ki naj bi pred tridesetimi leti teroriziral okolico ...

Ivan, Matija David, Mak in Ronja so "svoj" film predstavili na četrtkovem Zajtrku z avtorji v Portorožu. Pojasnili so, kako so se avdicij udeležili bolj ali manj po naključju, brez pretiranih pričakovanj. "Vedela sem, da je v igri še štiristo ali petsto deklet in nisem mislila, da imam kake resne možnosti. Ko pa sem prišla v drugi in nato tretji krog avdicij, sem se pa resnično začela truditi in sem si tega tudi bolj želela," se spominja Ronja, ki je tudi edina, ki se lahko pohvali, da je prebrala knjižno predlogo filma.

Prepir kot katarza pred kamero
Ko je bila osnovna igralska postava zbrana, so se začele priprave. "Vloge smo štiri mesece pred snemanjem pripravljali na vajah. Skupaj smo ugotavljali, kakšni naj bi bili naši karakterji in kako naj se kdo odzove v kakšni situaciji," pove Brodnik. "Meni se je zdelo super, da smo šli še pred začetkom priprav skupaj na pico. Vem, ne zveni kot kaj posebnega, ampak tako smo se lahko ujeli med seboj," doda Vastl. Vsi štirje, zdaj že prijatelji, se zdaj sicer enoglasno strinjajo, da so z največjim užitkom snemali prizore, v katerih so se morali prepirati - "Dober občutek je, da se lahko na nekoga zdereš," ugotavlja Ronja.

"Pred to izkušnjo nisem nikoli razmišljal o kontradikciji med urbanim in ruralnim, ko sem videl film, pa sem se malo zamislil," priznava Mak Tepšić. "Veliko preveč odvisni smo od telefonov, in če bi se nam dejansko kaj takega zgodilo v naravi, bi bili najbrž še v veliko večji paniki. Zaradi vseh informacij, ki so konstantno okrog nas, se ne znamo več osredotočiti na eno samo stvar, kar je verjetno precejšna težava."

Ana Jurc