Na platna ameriških kinematografov je prišel nov mladinski znanstvenofantastični film, ki ga je studio Weinstein Co sicer predstavil že na stripovski konvenciji Comic-Con v San Diegu in s katerim meri na občinstvo, ki se navdušuje nad Igrami lakote in Razcepljenimi. Filmu The Giver (Varuh spominov) napovedano prodornost zagotavljata med številnimi visoko cenjeni roman Lois Lowry, katerega zgodbo ekranizira The Giver, ter igralska zasedba – Meryl Streep, Jeff Bridges, Brenton Thwaites (Zlohotnica), Alexander Skarsgård, Katie Holmes in Taylor Swift.
Po končanem šolanju te že čaka izbrano delovno mesto
Film temelji na istoimenskem otroškem romanu ameriške pisateljice Lois Lowry iz leta 1993, ki opisuje distopični futuristični svet, v katerem so vsi človeški spomini izbrisani. Pozabljeni so vojne, nasilje, bolečine, trpljenje in predsodki, prav tako pa tudi spomini na vsakršno lepoto, ljubezen in radost. Pozabljeni so vse barve, čustva, glasba in igrivost. Svet vodijo in nadzorujejo starešine, ki so oblikovali učinkovito delovno družbo. Ko je družba iz ljudi izkoreninila vso bolečino in konflikte, je izkoreninila tudi njihovo čustveno globino, možnosti izbire in individualnost. Ko mladi pri 17 letih končajo šolanje, jim je določeno delovno mesto glede na njihove osebnostne poteze.
Jeff Bridges na realizacijo čakal skoraj dve desetletji
Nad ekranizacijo Lowryjine zgodbe se že dolgo navdušuje Jeff Bridges, ki je že leta 1995 odkupil pravice in naslovno vlogo (The Giver) želel nameniti svojemu očetu, Lloydu Bridgesu. Ta je tri leta pozneje umrl in zdaj je Jeff sam stopil v vlogo starca, ki ima edini dostop do spominov preteklosti. Zlobno vodjo starešin, ki se hitro znebi vsega starega in skrbi, da kakršni koli spomini in znanje o preteklem ne bi uhajali med ljudstvo, je odigrala Meryl Streep.
Edini, ki mu je omogočen dostop do tega znanja, je Jonas (Brenton Thwaites), ki je izbran za namestnika varuha preteklosti. Vlogi njegovih staršev sta odigrala Katie Holmes in Alexander Skarsgård, glasbenica Taylor Swift pa se pojavi kot prva izbranka za predajo spominov o preteklem svetu, ki pa se v tej vlogi ni obnesla in jo zato starešine nadomestijo z Jonasom.
Iskanje resnice in svobode
Z učenjem o preteklem svetu Jonas spozna, da v aktualni družbi in procesu selekcije, ki poteka od rojstva, ni vse popolno. Vedno bolj začne prevpraševati obstoječo družbo. Film intenzivno premišljuje o naši dobi in načinu življenja, je povedal Jeff Bridges. "Živimo v družbi, ki je nasmetena s tehnologijo. Naša etika našemu življenju ne more slediti. Čas je, da malo upočasnimo in razmislimo o tem, kaj smo pripravljeni plačati za svoje udobje in srečo," dodaja Bridges.
"Mislim, da so teme, ki jih knjiga in film obravnavata, izredno močne. Poglavitna linija sledi iskanju resnice in svobode," je povedala Katie Holmes. "Človeška bitja takšne zgodbe privlačijo od nekdaj," dodaja.
Eden redkih filmov brez nasilja
Kot poroča Reuters, The Giver sledi mladinskim franšizam, kot so Igre lakote in Razcepljeni, a znotraj žanra ponuja ključno razliko. "Ta film ne vsebuje nobenega nasilja, z izjemo nakazanega nasilja ob selekciji dojenčkov, kar pa je pomembno za zgodbo. Nekateri izmed drugih distopičnih knjig in filmov so imeli veliko motečega nasilja, otroci ubijajo druge otroke," je povedala Lois Lowry. "Tega sama ne morem pisati in vesela sem, da tega ni v filmu," dodaja avtorica literarne zgodbe.
Od sivine do eksplozije barv
Velik del filma je narejen v sivih tonih, kar poudarja, kako prebivalci te futuristične družbe ne zaznavajo barv in živijo brez čustev. A bolj ko Jonas spoznava preteklost, pogosteje v svoji okolici opaža bežno utripajoče barvne odtenke in začenja prepoznavati vedno več čustev. Ko prejema spomine na barvo, umetnost, glasbo, literaturo, modo, zabavo in seks, se siva barva počasi razpoči v mavrično paleto barv.
Kot je povedal Thwaites, je bilo zanj najtežje pri snemanju filma te trenutke narediti realne. "Te reči sem v svojem realnem življenju že občutili in izkusil – v mojem življenju sem videl barve, izkusil sem ljubezen in nekaj malega bolečine", zato je bila naloga prvega spoznavanja trpljenja in lepot težka.
Nedolžnost in potencial mladega Jonasa
Kot je povedala Lowryjeva, je ves čas čutila, da je zgodba v dobrih rokah, in je filmski ekipi zaupala, že takrat, ko je zgodbo želel ekranizirati Bridges, prav tako pozneje, ko je v projekt vstopil režiser Phillip Noyce. Vedela je, da mora film slediti drugačnim zahtevam kot literatura, želela pa si je, da bi film ohranil srce knjige, to je nedolžnost in potencial v fantu, ki odkriva svet preteklosti, pa tudi odnos med fantom in starim varuhom, je povedala v intervjuju za Deadline. Največja sprememba, ki so jo filmarji vnesli v primerjavi z romanom, se nanaša na odločitev, da zvišajo starost otrok, ki končajo šolo in začnejo delati. Medtem ko so v romanu otroci ob tem stari 12 let, se je Noyce odločil za starost 16 let, da bi tako starost uskladili z realnim obdobjem, ko se konča srednje šolanje.