Že res, da je TV Slovenija v tekmovalnem programu 13. Festivala slovenskega filma v Portorožu tekmovala le z enim projektom, dokumentarcem Majoš režiserja Amirja Muratovića – in prav ta je na koncu dobil vesno za najboljši dokumentarni film.

Morda po krivici je malo manj odmevala vest, da je isti film v istem času dobil še prvo nagrado na Slovaškem, kjer se je odvijal 16. mednarodni festival Etnofilm v kraju Čadca, posvečen etnologiji in socialni kulturni antropologiji. Na festivalu je s 34 filmi sodelovalo 21 držav, Majoš pa je zlatega turona osvojil za celovito obdelavo šege, ki je del kulturne dediščine, in popolne uporabe sodobnih oblik obveščanja.

45-minutni film dokumentira postavitev mlaja v Gančanih blizu Beltincev. Z mlajem, okrašenim s pisanimi rožami in trakovi iz kreppapirja, mladi fantje v tem kraju namreč zaznamujejo svoj prehod iz mladoletnosti v polnoletnost. Več o tem nam je povedal režiser sam.

Vaše korenine ne segajo v Prekmurje. Se vam zdi, da ste zato težje razumeli resnični pomen, ki ga ima sodelovanje pri majošu za tamkajšnje ljudi? Ali pa je bil, nasprotno, pogled "outsiderja" pri takem projektu prednost?

Pogled od zunaj je vedno dragocen. Tokrat ni šlo le za spoznavanje Prekmurja, ki vedno preseneti z gostoljubnostjo in iskrenostjo, pač pa tudi za vstop v svet mladih. Fantje in dekleta morajo pokazati upor do starejših, recimo neposlušnost filmski ekipi, mi pa tega upora ne smemo jemati preveč zares. Po nekaj obiskih v Gančanih so nas že čisto sprejeli medse in verjamem, da se njihovo sproščenost v filmu čuti. Tu je veliko delo opravil snemalec Bernard Perme, ki je pogosto ujel njihove odzive tudi takrat, ko niso bili pozorni na filmsko kamero.

Nekaterih prekmurskih besed še danes ne razumem, nekatere pa se v filmu velikokrat pojavijo, ker sem mislil, da so značilne za ta kraj. Vrij je po slovensko vrh in lejtniki so letniki, zame pa so bile to posebne, magične besede, povezane z majošem, mlajem. Vendar so mi ravno te besede pomagale razumeti, da se v Gančanih čas meri z lejtniki, kadar hočejo povedati, ali je nekdo starejši ali mlajši. Eni izmed sogovornic se še vedno orosi oko, če se spomni, da ni mogla sodelovati pri krašenju majoša, čeprav je od takrat minilo že skoraj petdeset let. Spodbujal sem jih, da govorijo v prekmurščini, hkrati pa smo ves čas razmišljali o tem, ali jih bodo razumeli preostali prebivalci Slovenije. Zato včasih sami kakšno besedo ali misel razložijo še po slovensko.

Kdaj ste se z majošem prvič srečali in kako se je rodila ideja za snemanje filma?

Na družinskem prvomajskem izletu po Prekmurju smo zašli in pred nami se je znašel ta ogromen čudovito okrašeni mlaj. A da bi se iz tega dalo narediti 45-minutno filmsko zgodbo, si nisem niti približno predstavljal. Ko sem po letu in pol le obiskal Gančane, so me opozorili, da je zgodba povezana z naborništvom. V noči na 1. maj leta 1919 so prvo okrašeno drevo postavili štirje domači fantje, ki so preživeli prvo svetovno vojno. Prvič so prvi maj praznovali v novi državi, Kraljevini SHS. Od tedaj je krašenje in postavljanje mlaja – čeprav pri tem sodeluje vsa vas – naloga tiste generacije, ki je v tistem letu polnoletna. Čeprav vsi pravijo, da sodelujejo, ker je to "tradicija", je dogajanje precej povezano z domoljubjem. V filmu ves čas mahajo s slovensko zastavo. Zato je čudovita epizoda iz leta 1991, ko je gasilec po nesreči zažgal okrašeni vrh in je zgorela tudi zastava s peterokrako zvezdo. Nekateri še danes to razumejo kot napoved razpada Jugoslavije, ki se je zgodil slaba dva meseca zatem. In po naključju je prav tisto leto etnolog Naško Križnar snemal film Gančki majuš in zabeležil goreči mlaj.

Kakšna je osrednja zgodba, ki ste jo z dokumentacijo tega 90-letnega običaja hoteli povedati? Je majoš v prvi vrsti zgodba o odraščanju, o pomenu tradicije za življenje posameznika, predstavitev duha pokrajine?

Zame je predvsem film o odraščanju v okolju, ki je drugačno od urbanega, s katerim nas vsakodnevno obremenjujejo mediji. Je tudi zgodba o drevesu, saj v prvem prizoru podrejo smreko, ki bo nosila okrašeni vrij, v zadnjem pa majoš podrejo in posušeni smrekov vrh zgori. Zanimalo me je tudi, kako se je spremenil odnos do vojaščine v teh devetdesetih letih. Zato možje pripovedujejo, kako so šli na nabor med Madžarsko okupacijo, pa da so bili manj vredni, če niso nikoli bili vojaki. In danes, ko pri nas ni več obveznega služenja, se mladina iz okolice Beltincev še vedno odpravi na 'nabor' na okrašenih traktorskih prikolicah. Nekdo bo v filmu občudoval umetnost izdelovanja papirnatih rož, drugemu pa bo zanimiv dokument o prekmurski vasi, saj prikažemo sodarja, gasilce, strelišče, nogometno igrišče … vendar so vsi ti prizori povezani z zgodbo o majošu. Filmi običajno pripovedujejo v različnih plasteh in se gledalca vsakič drugače dotaknejo.

Film je na letošnjem FSF-ju dobil nagrado za najboljši dokumentarec. Ste si ogledali katerega izmed dokumentarcev v tekmovalnem programu? Kakšno se vam zdi stanje trenutne slovenske produkcije - še posebej v primerjavi s tujino, kamor je Majoš prav tako že potoval?

Dokumentarnemu filmu je bil namenjen prvi dan festivala, še pred slavnostnim odprtjem. Takrat sem potoval na Slovaško, saj je film dobil glavno nagrado na festivalu Etnofilm. Zato drugih tekmovalnih filmov žal nisem videl. Poznam pa večino filmov preglednega programa, ki so že bili predvajani. Na Televiziji Slovenija že tri desetletja nastajajo odlični dokumentarni filmi, pogosto pa so predvajani neopaženi. Tu še vedno veljajo pravila dokumentarističnega pripovedovanja, filmi nastajajo v ustreznih produkcijskih razmerah, z odličnimi snemalci, njihovimi asistenti, mojstri zvoka, osvetljevalci, montažerji … A televizijski dokumentarec velja za izdelek nižjega ranga in televizija za ustanovo, ki jo preostali mediji morajo kritizirati. Še vedno prevladuje mnenje, da za Televizijo Slovenija ni prostora na Festivalu slovenskega filma, čeprav je udeležena pri veliki večini igranih, dokumentarnih, igranih in študentskih filmov. Več pozornosti pa so deležni filmi neodvisnih produkcij, ki so velikokrat posneti z domačo kamero, brez dodatnih luči in ob šibkem poznavanju scenarističnih zakonitosti.

Se strinjate z oceno, da se pri nas dokumentarce pogosto snema samo imenu polnjenja programskih "lukenj"? Zdi se, da jih nihče ne snema s kovanjem dobička ali odmevnostjo pred očmi …

V preteklih letih je v svetu zelo povečalo zanimanje za dokumentarni film. Imam občutek, da se podobno dogaja tudi pri nas. Žalostno pa je, da je popularna kultura gledalce navadila predvsem na poljudne dokumentarne filme, ki s prevladujočim glasom pripovedovalca in barvitimi igranimi prizori ponazarjajo preproste ideje. Ostala je le še osamljena skupina ljudi, ki se jih dotaknejo metafore in so sposobni razbrati tudi tista sporočila, ki niso verbalna. Naloga javne televizije je da z vrhunskimi izdelki navaja gledalca na takšno gledanje, ne pa da se prilagaja večinskemu okusu. Pravi dokumentarist ne dela filmov za kovanje dobička, pač pa s prepričanjem, da bo s svojim delom prebudil razmišljanje pri gledalcu, tudi ko bo filma že zdavnaj konec.