Kritike Ane Jurc lahko redno prebirate prav na straneh MMC-ja; je ena redkih filmskih kritičark, ki nediskriminatorno pristopa tako k filmom kot tudi k televizijskim nadaljevankam vseh žanrov in letnic. Ker je napisala izrazito naklonjeno recenzijo o prvi sezoni italijanske nadaljevanke Genialna prijateljica, prestižne ekranizacije literarne uspešnice Elene Ferrante, smo se z njo pred začetkom druge sezone razgovorili o fenomenu "Ferrante" oziroma o "ferrantemaniji".

Prestižna ekranizacija v koprodukciji italijanske televizije RAI in ameriške mreže HBO v prvih dveh sezonah prinaša zgodbo dveh knjig v Neapeljskem ciklu, sage, ki spremlja večdesetletno prijateljstvo med Eleno in Lilo, dveh nadpovprečno inteligentnih deklet s periferije Neaplja.

V prvi sezoni smo spoznavali tragične zgodbe iz neapeljske četrti in močno, a dvoumno prijateljsko vez med dekletoma, ki med seboj tekmujeta v učnem uspehu in zalogi znanja. V drugi sezoni nas čaka več dramatičnih preobratov, med drugim Lilin težavni zakon in njeno viharno življenje, Elenina prva ljubezen in njen intelektualni razcvet. V središče je bolj kot v prvi sezoni postavljen tudi problem družinskega in spolnega nasilja oziroma nasilja nad ženskami.

Nadaljevanka ni nič manj vešče napisana kot knjige, meni Ana Jurc. Scenarij je prek elektronske pošte zopet usmerjala sama Elena Ferrante, ki se zaradi svoje zaprisege, da bo ostala anonimna (ime, pod katerim podpisuje romane, je psevdonim), nikdar ni sestala s soscenaristi. Gre za enega od adutov mreže HBO, ki je v zadnjem desetletju svojo znamko "kakovostne televizije" nadgradila s "prestižno televizijo". Znamenja prestiža so v prvi sezoni, denimo, natančna rekonstrukcija neapeljske četrti in stanovanj s pohištvom iz 50. let ter uporaba pravega neapeljskega narečja. Druga sezona je hlastanje za pristnostjo nadgradila s koriščenjem ikonične materialne kulture 60. let: italijanskih avtomobilov, modnih kosov in čevljev. Zaradi lepe fasade so nadaljevanko v reviji New Yorker posrečeno označili kot "visokoproračunsko revščino".

Zakaj je opus te anonimne italijanske pisateljice tako razvpit oziroma zakaj imamo ob branju njenih knjig občutek, da zremo v nekaj prelomnega? Ana Jurc pravi, da odgovor zanesljivo ni enoznačen, saj ne obstaja recept za literarno uspešnico ali mojstrovino. A eden od glavnih preobratov, ki ga je to pisanje prineslo v svet literature, zagotovo zadeva izbrušeno, prodorno in osupljivo iskreno žensko perspektivo.

Ferrantejeva je v romanu Dnevi zavrženosti, njenem prvem, ki je bil preveden v slovenščino, obravnavala specifično, a izjemno razširjeno izkušnjo ženske, čigar življenje se spremeni v moro, ko jo sredi zakona zapusti mož in postane samohranilka. V Neapeljskem ciklu – sestavljenem iz štirih delov – se ukvarja z žensko izkušnjo povojne neapeljske družbe, ki ji vladajo mafijske združbe, patriarhat in izrazita revščina.

"Način, kako kot človeštvo gledamo na svet, je povedan skozi optiko moškega," pove Ana Jurc v podkastu. Velike filmske klasike, denimo Boter Francisa Forda Coppole in številne mojstrovine Martina Scorseseja, so v ospredje pripovedi postavljale le moško izkušnjo družbe, ki ji vlada organizirani kriminal. Ženske so bile praviloma reducirane na stranske, oporne like. Pri Ferrantejevi so vloge končno obrnjene.

Ženske, ki jih dela patriarhat

Po zaslugi Ferrantejeve – in njenega prodornega, boleče resnicoljubnega sloga – je žensko stališče dobilo novo avtoriteto. Pisateljica na opevanje mačistične kulture v mafijskih filmih odgovarja z epsko pripovedjo o neznosnem nasilju patriarhata, ki ženske delegira na lastnino očetov, bratov in mož. Kakšne ženske ustvarja taka družba? Pošastne. Neapeljčanke drsijo v blaznost, trpijo za manjvrednostnimi kompleksi, tesnobo, samomorilnostjo, pohlevnostjo in občutkom, da nikakor ne morejo preseči tradicionalnih vlog žena in mater. Redke se zavedajo svojih intelektualnih potencialov. Zato Neapeljski cikel na piedestal postavlja šolo in izobrazbo. Beg iz patriarhata je glavna motivacija obeh protagonistk, ki se poskušata iz agonije izruvati s hlastnim študijem.

Izobrazba in humanistične vrednote

Med vsemi družbenimi problemi, ki jih obravnava Ferrantejeva (med njimi nasilje, mizoginijo, mačizem, revščino, psihopatologijo), morda ni bolj perečega od boja med neizobraženo, revno, nerazvito periferijo in humanističnimi vrednotami, ki jih v Neapeljskem ciklu zastopa (precej podobno kot pri Ivanu Cankarju) učiteljičin lik. Je edina, ki se zaveda, da Elena in Lila brez tehtne izobrazbe ne moreta uiti bedni bodočnosti.

Spomnimo, da se na tej fronti odvija glavna bitka prve sezone, življenjski usodi prijateljic se razideta natanko na točki, ko njuni družini odločata o prihodnosti nadarjenih hčera. Starši Eleni pustijo, da nadaljuje šolanje, kar ji odpre vrata v akademski svet, medtem ko ozkogleda družina Lilo zadrži v družinski čevljarski delavnici. S tem jo obsodijo na življenje v oklepu tradicionalnih ženskih vlog. Na koncu prve sezone/knjige se Lila poroči, čeprav ima komaj šestnajst let.

Lila: genialnost, upor in frustracije

Lila je 'genialna prijateljica' iz naslova knjige in nadaljevanke, s svojo uporniško držo in hiperinteligenco pa je zanesljivo tudi najbolj karizmatičen lik nadaljevanke in romana. Vedno znova preseneča z jekleno voljo, neuklonljivostjo in iznajdljivostjo. In čeprav ji je odvzeta možnost šolanja, se z izjemnim darom za oblikovanje čevljev za genialno izkaže tudi v čevljarski delavnici. Kljub njeni vsestranski nadarjenosti je očitno, da so Lilini najvišji potenciali zapravljeni, čim stopi v zakon s sinom mafijskega šefa. V drugi sezoni spremljamo razvoj njenih frustracij v zakonu s Stefanom Carraccijem. A celo tukaj – kot žrtev nasilja – se ne upogne. Nasprotno, surovo življenje (vsaj zaenkrat) kleše uporno jedro njenega značaja.

Človek in družba se formirata skozi borbo

Družbe Elene Ferrante ne zaznamujeta harmonija in mirno sobivanje; glavni gesli sta konflikt in borba, ki ju pisateljica predstavi kot navzoča in nujna na vsakem koraku posameznikovega zasebnega kot tudi družbeno-političnega življenja. V drugi sezoni se Elena med študijem v Pisi prvič seznani s feminizmom in ženskami, ki so se kot ona podale na akademsko pot. Univerza in mestno okolje ji data prostor za refleksijo struktur moči, inferiorno pozicijo ženske v italijanski družbi in za razmislek o lastni identiteti, ki je razpeta med neapeljsko preteklostjo in akademsko, bolj politično ozaveščeno prihodnostjo. Od druge sezone lahko torej pričakujemo njen intelektualni razvoj na ozadju sprememb v italijanski družbi: političnih demonstracij in bojev v 60. letih.

"Prigarana" genialnost

Borbena dinamika zaznamuje že rdečo nit italijanskega sage – prijateljstvo med Eleno in Lilo. Njun več desetletij trajajoči odnos je najprej zanimiv zato, ker gre kljub njuni skupni ljubezni do študija za srečanje dveh diametralno nasprotnih značajev. Elena je kot deklica, tudi še kot študentka, nesamozavestna in inertna, Lila pa hrabra, samosvoja in uporniška. V teku časa postaja vse bolj radikalna, tudi (samo)destruktivna.

Zares izvirna pogruntavščina v obravnavi prijateljstva je način, kako se skozi borbo s svojo genialno prijateljico Lilo postopoma izoblikuje prvoosebna pripovedovalka Elena. Elena se na področju vednosti vselej nahaja korak za prijateljico. Lila Eleno prehiteva na vseh področjih, je boljša učenka, hitreje osvaja znanje, prva doživi spolni odnos in ljubezen, je privlačnejša in samozavestnejša. A Elena je najbolj produktivna prav takrat, ko poskuša nadoknaditi razkorak in dohiteti Lilo; to jo bodri k večji samodisciplini, trdemu delu, študiju in ustvarjanju. Elena resda ni naravni genij kot Lila, svojo genialnost mora zgraditi z lastnim delom. Prav ta “švic” je konec koncev genialnost na delu, saj tako nastane njen prvi roman. Glavni “subjekt” pripovedi strogo vzeto ni prvoosebna pripovedovalka Elena (niti Lila), marveč njen odnos z Lilo, ki je bolj produktiven od katerekoli posameznice v njem. To je le eden od številnih primerov, ki v svetu Elene Ferrante kažejo, kako se človek formira skozi neizčrpno borbo s svetom.