Gori na Norveškem pred 60 leti

Nemški propagandni film se pojavi 'iz nič'

Martin Rikli je svoje sodelovanje pri nacističnih filmskih projektih popisal v knjigi Snemal sem za milijone (Ich filmte für Millionen).

Vidkun Quisling je Hitlerju pomagal vzdrževati oblast na Norveškem.

Ime Martin Rikli sicer ni tako znamenito kot Leni Riefenstahl, a Riklijevo delo je bilo skoraj tako pomembno kot filmi Riefenstahlove.

V Oslu se je zgodila premiera filma, katerega sporočilo že več kot šest desetletij ni več aktualno.

Martin Rikli je svoje sodelovanje pri nacističnih filmskih projektih popisal v knjigi Snemal sem za milijone (Ich filmte für Millionen). Foto:

Vidkun Quisling je Hitlerju pomagal vzdrževati oblast na Norveškem.

Leni Riefenstahl: Olimpijada — Ime Martin Rikli sicer ni tako znamenito kot Leni Riefenstahl, a Riklijevo delo je bilo skoraj tako pomembno kot filmi Riefenstahlove.

Gre namreč za film Kampf um Norwegen (Boj za Norveško) znanih režiserjev propagandnih filmov Martina Riklija in Wernerja Buhreja, ki je veljal za izgubljenega. Dokler se ni kot po čudežu prikazal na dražbi, na kateri ga je kupil norveški zgodovinar Jostein Saakvinte. Čeprav se je do danes ohranilo veliko filmov, s katerimi so Hitler in njegovi sodelavci utrjevali svojo oblast, je zgodovinski pomen Boja za Norveško izjemen. Znanih je namreč le malo posnetkov nemških akcij na Norveškem; v tem filmu pa jih ne manjka.

Brez pregleda cenzorjev ni nič
Najdba je bila presenetljiva tudi zato, ker je bilo v nemških filmskih arhivih zapisano, da film nikoli ni bil dokončan. Te navedbe je potrjevalo tudi dejstvo, da film nikoli ni bil javno predvajan. Nikoli ga v roke namreč niso dobili cenzorji, ki so morali odobriti predvajanje vsakega novega koluta filmskih posnetkov.

Martin Rikli je veljal za režiserja, katerega usluge so nacistični voditelji pogosto iskali. Navdušil jih je že leta 1927, ko je predstavil posnetke raziskovalne ekspedicije v vzhodni Afriki Heia Safari. Znameniti nemški filmski studio UFA, ki je bil temelj nemške filmske industrije tako v weimarski republiki kot tudi v Hitlerjevi Nemčiji, je Riklija v svoje vrste sprejel leta 1928. Do leta 1944 je Rikli posnel več kot 100 filmov, večina jih je razvijala koncept, ki ga je predstavil leta 1927. Predstavljali so pogumne može, ki so odkrivali neznani svet Azije in Afrike. Velik del Riklijevega opusa pa predstavljajo tudi 'klasični' nemški propagandni filmi, ki so nastajali po naročilu pomorskih in letalskih sil.

Deset tednov po Norveški
Riklijevo delo je bilo po godu vojaškemu vodstvu, zato je Švicarju zaupalo snemanje dogajanja na Norveškem; pravzaprav snemanje herojskih sil na 'začasnem delu' na Norveškem. Film Boj za Norveško je pravzaprav Riklijevo remekdelo. Poleti 1940 je Rikli deset tednov potoval po državi, kjer je okupacijo nacistov pomagal vzdrževati Vidkun Quisling, ki se je utonu v pozabo izognil ravno s svojimi nečastnimi političnimi mahinacijami, zaradi katerih je njegovo ime postalo (in do danes ostalo) sinonim za narodnega izdajalca in kolaboratorja z okupacijskimi silami. Rikli in njegovi sodelavci (večina je bilo režiserjev nemških studiev, specializiranih za snemanje propagandnih filmov) so posneli za več kot 24 ur materiala, od katerega pa se je v film uvrstilo le malo.

Preveč strokovnosti za rajo
Malo zato, ker je Boj za Norveško prav poseben propagandni film. Poznavalci te posebne veje filmske umetnosti namreč pravijo, da Boj za Norveško ni mogel biti namenjen predvajanju širšim množicam. Film je menda preveč strokoven. Več kot tretjino filma namreč zavzemajo animacije, ki natančno prikazujejo premike nemških čet in razkrivajo strategijo nemškega vojaškega vodstva. Morda je tudi to razlog za to, da film nikoli ni bil predvajan. A tudi tega podatka ne gre vzeti za golo resnico. Saj je tudi film več kot 60 let veljal za izgubljenega. Skrivnost ostaja tudi kraj, kjer je kolut, ki hrani 80-minutni film, ves ta čas tičal. Nihče izmed organizatorjev dražbe, na kateri je film zamenjal lastnika, namreč ne ve, od kod se je film pojavil.