Ne gre samo za to, da je za "dramo o bedi slave in odtujenosti v sodobnem Los Angelesu" Somewhere nagrado za najboljši film dobila Sofia Coppola, s katero je bil Tarantino nekaj časa romantično povezan, ali za to, da je posebno nagrado za dosežke dobil še en Tarantinov prijatelj (in mentor), Monte Hellman - zalogaj, ki so ga mediji najtežje "prebavili", sta nagradi za scenarij in režijo, s katerima se je okitil španski režiser Álex de la Iglesia. Njegova drama Balada triste de trompeta (Žalostna balada o trobenti), postavljena v čas Francove diktature, je po premieri na Lidu namreč naletela na skoraj enoglasno negativen odziv mednarodnega nabora kritikov. "Glasna, dolgovezna in v vseh pogledih neprivlačna" grozljivka se je na lestvici po glasovanju kritiko vuvrstila na 17. mesto (od 24 filmov).

Ljudomrzni Gallo in spregledani Italijani
Malce olja na ogenj splošnega nezadovoljstva sta prilila dejstvo, da ni bil nagrajen noben italijanski film, in igralska nagrada za Vincenta Galla, ki v filmu Essential Killing ne izusti niti ene same besede (podobno "nesocialno" je bilo njegovo vedenje na festivalu: v Benetke je sicer prišel, a se nato ni hotel udeležiti nobene tiskovne konference, pa čeprav je na festivalu predstavljal kar tri filme, po zmagi pa ni prišel prevzet nagrade). "Predsedstvo Quentina Tarantina je na tem, da se zapiše v zgodovino kot zmaga navzkrižja interesov, saj sta filma Somewhere in (Hellmanov) Road to Nowhere očarljiva in vsak na svoj način prijetna, a nič več kot to," je zapisal Paolo Mereghetti, ugledni filmski kritik časopisa Corriere della Sera.

Tarantino vse namige o pristranskosti seveda ostro zavrača: "Nikoli ne bi dovolil, da bi kaj takega vplivalo name," je odločen. Vzor nepristranskosti je zanj, po njegovih besedah, prav Monte Hellman. Davnega leta 1992 je Tarantino namreč na Sundanceu predstavljal film Stekli psi. "Takrat je v režiji sedel neki moj prijatelj in Monte je rekel, da je to najslabše, kar se ti lahko zgodi, prijatelju bo namreč preveč nerodno, da bi ti dal nagrado. Sam nisem hotel, da bi kaj takega vplivalo name."

Evforični Španec
O filmu Sofie Coppola je bilo povedanega že precej, zato morda še beseda ali dve o "ultranasilni" grozljivki de la Iglesie, ki je obenem metafora Španije pod fašističnim jarmom. Baskovski režiser, ki se je, ko je prišel po nagrado za scenarij, še zadržano zahvaljeval - "Kako lep je!" je dahnil o kipcu -, se je ob drugem priznanju povsem "spustil z verige": "Za Božjo voljo, najlepša hvala! Zadnji dnevi Benetkah so bili najlepši v mojem življenju!" je vpil, vihteč svoj suknjič nad glavo.

Morbidna dihotomija veselega in žalostnega klovna
Dogajanje Žalostne balade za trobento se začne v zgodnjih sedemdesetih, tik pred začetkom počasnega procesa demokratizacije španske družbe. "Groteskna komedija" v ospredje postavi dva cirkuška klovna (igrata ju Carlos Areces in Antonio de la Torre), ki tekmujeta za ljubezen akrobatke na trapezu (Carolina Bang). "Hotel sem s podobami ponazoriti, kako sem se sam počutil leta '73, ta občutek, da je vse okrog mene halucinacijska nočna mora: ljudi preganja policija, v zraku visi nedojemljivo nasilje. Že pri štirih letih mi je bilo jasno, da so okrog mene stvari, ki so pomembnejše od igračk. Na svet nisem nikoli gledal z nedolžnimi očmi. Film je zame pripomoček za izganjanje preteklosti s tragikomedijo," o filmu pravi režiser.

Podobe, ki jih režiser ni znal povezati v celoto
O filmu se ne morejo zediniti niti španski mediji: "Verjetno najosebnejši španski film zadnjih let ter najdrznejši in najbolj samomorilski, kar jih je de la Iglesia kdaj podpisal," piše dnevnik El Pais. "Čudovit diptih dveh Španij: tiste, ki jo upodablja žalostni, in tiste, ki jo zastopa veseli klovn." Drugačnega mnenja je El Periódico: "Ni ritma. Ni pravega narativnega razvoja in ni dramatične napetosti, samo zbirka ponorelih, hipertenzičnih slik, ki, vsaka zase, izžarevajo poblaznelo energijo, a jih de la Iglesia ne zna povezati v celoto." Strinja se recenzent dnevnika ABC: "Kot komedija je film zmeden, nasilen in neracionalen ... kot tragedija pa prav tako."