Filmski poznavalec in kolumnist na našem spletnem portalu – med drugim objavlja tudi v Dnevnikovem Objektivu in reviji Ekran – se je filmu poklicno posvetil šele po vrnitvi v Slovenijo leta 2004. Takrat se je zaposlil na RTV Slovenija kot koordinator vesti za Evrovizijo in se lotil filmske kritike. Pred tem je Gustinčič, ki je zgodnje otroštvo preživel v Londonu in Beogradu, pri sedmih letih pa se z družino preselil v New York in študiral britanske in ameriške literature, delal za Reuters (sprva kot dopisnik iz Jugoslavije in pozneje v New Yorku o tamkajšnji borzi), na Fox Television in kot zunanji urednik za dnevnik Fox News – The Fox Report. Film pa je bil vedno njegova ljubezen. Vsak teden si pogleda kar nekaj filmov, in če se le da, vsak film, o katerem piše, vsaj dvakrat. Torej kar blizu merilom Françoisa Truffauta, ki je nekoč zapisal, da je sramota pisati o filmu, ki ste ga videli le trikrat.
Kritiki, ki jih je bral kot mlajši, so ga navdušili zaradi njih samih. "Ne zanima le to, kar imajo povedati o določenem filmu, ampak tudi kaj to pisanje pove o njih samih. Njihove tekste (pa tudi tekste drugih kritikov) beremo kot avtobiografske zapise zanimivih ljudi. Razen tega so nekateri (Kael, James Agee) izvrstni stilisti in jih lahko berete zaradi odlične proze," je povedal.
Novejši slovenski filmi so kot korektna diplomska dela
Sicer pa je Gustinčič velik ljubitelj starih filmov. V Bologni ga je navdušil festival Il Cinema Ritrovato, festival restavriranega in ponovno odkritega filma, od slovenskih filmov so mu najbolj v spominu ostali starejši filmi režiserjev, kot so František Čap, France Štiglic, Boštjan Hladnik in drugi. Od novejših slovenskih filmov ga je pozitivno presenetil Izlet Nejca Gazvode, ki se mu zdi "amaterski v dobrem smislu," a ga je Gazvodov naslednji film, Dvojina, popolnoma razočaral: "padel je v vsako past, ki obstaja v slovenskem filmu". Všeč so mu bili tudi igralci, "mladi neprofesionalci" v Razrednem sovražniku Roka Bička; film po njegovem mnenju "namiguje na veliko, kar se v likih dogaja. Njihove reakcije, izbruhi, šale delujejo avtentično, tako da sem imel občutek, da se za njimi dosti skriva." Sicer pa meni, da novejšim slovenskim filmom "manjka živahnost. Po navadi se počutim, kot da gledam korektna diplomska dela."
Živahnost je bistveni element, ki označuje dober filma, meni Gustinčič. Kaj mora imeti dober film, film, ki te zlahka očara, je težko opisati. Živahnost in da film diha ter da različni elementi – režija, kamera, glasba, igra – delujejo organsko.
Za najljubši žanr sicer navaja srhljivko, ogled animiranih filmov je s koncem otroštva nekako zamrl.
Močni režiserji obstajajo še danes
Strinja se, da je kakovost evropskega filma močno upadla v primerjavi s 60. In 70. leti. "Takrat so imena Fellini, Bergman, Visconti in podobna bila sinonim za evropski film. Ampak močni režiserji obstajajo še danes: Haneke, Audiard, Cantet, Claire Denis. Niso več tako grandiozni, kot so bili starejši režiserji, ampak časi so se spremenili. Film Daleč za griči pa se lahko meri s kakršnim koli filmom iz zlate povojne dobe."
Tolažilni filmi
Nagradam ameriške akademije Oskar pa ne verjame več: "Človek je srečen, če zmaga nekaj kakovostnega. So pa tudi katastrofalne odločitve – Revni milijonar je bil estetsko in ideološko sramoten film. Oskar ima rad tolažbo in filmi, kot so Kraljev govor, Argo, Umetnik, so tolažilni filmi. Ne izzivajo gledalca."
Drugačno tolažbo, tolažbo za gledalčeve uporniške nagone, pa ponujajo nekateri "blockbusterji", ki so označeni kot "levi" ali "subverzivni" (denimo Avatar ali Igre lakote), ampak ali "je lahko film, ki je stal 500 milijonov dolarjev, zares subverziven. Ali je to le tolažba za gledalčeve uporniške nagone?"
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje