Hanekeju ni treba postavljati vprašanja, ali je kozarec pol prazen ali pol poln, da bi ugotovili, kakšen je njegov pogled na svet. Sivolasi filmski mojster pravi, da so pesimisti tisti, ki si ne pustijo metati peska v oči. Sicer pa v Hanekejevem imenu spregovorijo tudi filmi: Učiteljica klavirja (2001) je naslikala šokantno podobo tihe, do vratu zapete glasbenice, ki se izkaže za nasilno sadomazohistko. V Času volka (2003) se je spopadel z meščansko družino, ki s selitvijo na deželo neuspešno poskuša zbežati pred lastnim razkrojem, lani pa je s prav tako mračnim filmom, Skrito, v Berlinu prejel nagrado za najboljši evropski film po izboru Evropske filmske akademije.

Avstrijski režiser ne trpinči le svojih junakov na filmskem platnu, ampak naravnost uživa, če z mučnimi prizori v gledalcih izzove močne odzive. Njegovi filmi so zrcalno nasprotje romantičnim komedijam, ki jih snemajo veliki hollywoodski studii – Haneke je namreč prepričan, da je večina sodobne ameriške filmske produkcije “ostudna”.

Ne verjemite svojim očem
In kakšno zdravilo bi Haneke predpisal hirajoči filmski industriji? Sam bi najraje vzgajal ljudi, da bi začeli dvomiti o “resnicah”, ki jim jih servirajo filmska platna: “Če samodejno verjamete vse, kar vidite v filmu, ste na milost in nemilost prepuščeni režiserjevi perspektivi; in to je zelo nevarno.”

Skrito, ki ga kritiki kar ne morejo prehvaliti, je zlovešča srhljivka o oprezanju in o tistih, ki se znajdejo pod drobnogledom. V njem se posnetki, ki jih eden izmed filmskih likov ujame v svojo kamero, skoraj nevidno stapljajo s filmskim okvirom in tako v gledalcu zamajejo prej trdno prepričanje o tem, katera resnica je “filmska” in katera “prava”. In natančno to je režiser tudi skušal doseči: “Gledalcem bi rad le pokazal, kako lahko je z njimi manipulirati.”

Ameriški "idiotizmi" ga ne ganejo
Prav tako zanimivo zveni naslednji Hanekejev projekt, ki pa za zdaj stoji še na zelo trhlih nogah: režiser zatrjuje, da je že pred časom napisal scenarij za 12 ur znanstvenofantastične televizijske nadaljevanke, o kateri dvomi, da bo kdaj zaživela na malih zaslonih. Pa vseeno, ali ta menjava žanra nakazuje, da se 63-letni režiser , pa čeprav s polžjo hitrostjo, premika bližje k bolj populistični filmografiji? “Niti slučajno,” s prezirom odvrača Haneke, “vse ponudbe, ki sem jih kdaj dobil od Hollywooda, so bile tako neznansko idiotske, da nisem bil še nikoli v skušnjavi.”