Ameriška Akademija filmske umetnosti in znanosti je že pred dvema letoma začela iskati primerno posestvo, na katerem bi lahko zrasel prvi obsežnejši muzej, posvečen meki velikega platna, Hollywoodu. Popolne lokacije še niso našli, zapleta pa se tudi pri nabiranju razstavnih predmetov.

Toda, ali je gibljive slike sploh mogoče ujeti med štiri zidove na način, ki bi bil zanimiv za širšo javnost? Internet je prava zakladnica podatkov o filmski industriji, do bolj oprijemljivih razstavnih predmetov pa je težje priti, kot bi si človek morda mislil. Ko je snemanje filma končano, produkcijske ekipe svoje pripomočke in podobne spominke neprimerno raje prodajo prek spleta, kot da bi jih podarile za arhiv nekega še nastajočega muzeja.

Učijo naj se od sistematičnih Nemcev
Do tega spoznanja je na težji način – prek izkušenj – prišel na primer Rolf Giesen, kurator berlinskega muzeja za film in televizijo Cinematheque, ki je vrata odprl pred šestimi leti s pomočjo državnih sredstev. Če bi v osemdesetih, ko je Giesen zbral večino hollywoodskih artefaktov za svoj muzej, že obstajala spletna trgovina e-Bay, mu verjetno ne bi uspelo dobiti ničesar, se zaveda tudi sam kurator. No, njegovi napori očitno niso bili zaman, saj v nemčiji danes hranijo drugo največjo zbirko pripomočkov za ustvarjanje posebnih efektov na svetu (pred njimi je le, nič kaj presenetljivo, snemalna hiša Lucasfilms). V Berlinu tako lahko vidite "lupino" Dartha Vaderja, maketo požrešnega vesoljskega zajedalca iz filmov Alien ter predmete s snemanja filma Clash of The Titans.

Čakajoč na deus ex machina
Berlinski muzej se je končno na noge postavil predvsem s pomočjo zasebnih zbirateljev, kakršna sta filmofila Albert Fidelius in režiser Gerhard Lamprecht, ki sta se blagohotno ločila od svojih dragocenosti. Lahko v Hollywoodu računajo na podobno radodarnost za zdaj še neznanih dobrotnikov?

Kaže bolj slabo – nekakšna "javna skrivnost" je namreč podatek, da ljudje iz same filmske industrije množično prodajajo rekvizite iz kultnih filmov, kakršni so Državljan Kane, V Vrtincu in zdaj še novi King Kong. "Na Hollywood gledajo kot na zakladnico – ki jo že vrsto let pridno ropajo", je ogorčen David Thomson, mož na čelu "operacije muzej".

Ponekod so bolj pohiteli
Tokrat ZDA niso v koraku z preostalim svetom: poleg že opisanega muzeja v Berlinu naj omenimo še Narodni kinematografski muzej v Torinu (ki je zatočišče našel pod streho nekdanje sinagoge) ter Cinémathique Francaise v Parizu, ki velja za največji arhiv s filmom povezanih dokumentov na svetu. Britanci so se s filmskim muzejem ponašali enajst let, nato pa so ga morali leta 1999 zaradi finančnih težav zapreti. In nenazadnje, o gradnji muzeja na čast najmlajše umetnosti razmišlja tudi režiser Peter Jackson, ki bi se podviga seveda lotil na rodni Novi Zelandiji.