Predstavljajte si, da morate tako kot Ivan (Evgen Car) vse svoje življenje nekega dne zapakirati v majhen kovček ("Še sreča, da nisi imel zanimivega," zajedljivo pripomni njegov brat Vinko alias Ivo Ban). Spotoma si zakupi še svojo parcelico na Žalah (z razgledom na Alpe) in se, na prvi pogled sprijaznjen z usodo, preseli v dom za ostarele. Toda ali je lahko prelomnica, ki v očeh okolice ni drugega kot začetek konca, pomeni čisto "zaresen" nov začetek?

Grenko-sladka, pomenljivo naslovljena komična drama Srečen za umret, ki si jo od včeraj dalje že lahko ogledate na rednem sporedu kinematografov, do neizogibnega sklepa - da za nov začetek nikoli ni prepozno - pride prek dovolj toplih, ganljivih ovinkov, da o režiserjevem daru za minimalistično, estetsko podajanje zgodbe ne more biti nobenega dvoma. In ne nazadnje je Srečen za umret tudi film, v katerem lahko zares zadnjič v istem prizoru vidite ikoni slovenskega filma z dolgo skupno zgodovino, Mileno Zupančič in pokojnega Poldeta Bibiča.

Leta 1981 v Zagorju rojeni Matevž Luzar je sodeloval že pri nekaj vidnejših slovenskih celovečercih: pri Naberšnikovem Petelinjem zajtrku je bil asistent režije, pri Slovenki Damjana Kozoleta pa soscenarist. Srečen za umret je po dveh silno nagrajevanih kratkih filmih, Prezgodaj dva metra spodaj in Vučko) njegov prvi dolgometražni film. S Festivala slovenskega filma v Portorožu je lani odkorakal s petimi strokovnimi vesnami (tudi priznanjem za najboljši scenarij) in, kar je morda še pomembneje, tudi z nagrado občinstva. Več pa v spodnjem intervjuju.

Se je film Srečen za umret rodil kot neke vrste nadgradnja vašega diplomskega filma Vučko? Primerjava se ponuja kar sama: ne samo zaradi Evgena Carja v glavni vlogi, ampak tudi zaradi motiva osamljenega upokojenca, ki išče človeški stik.

Tematska povezava ni samo z Vučkom, ampak tudi z mojim prejšnjim kratkim filmom, Prezgodaj dva metra spodaj; nenačrtovano se je tako rodila nekakšna neformalna trilogija, ki zaokroži moje razmišljanje o določenih temah. Kratka filma zelo lepo napovedujeta celovečernega in ga na neki način tudi tematsko skleneta. Zato tudi ni naključje, da si prvi prizor v Srečen za umret delita oba igralca mojih prvih dveh kratkih filmov, Janez Škof in Evgen Car.

Kakšen bo torej naslednji tematski sklop?

Z mislimi sem pri zgodbah, ki so morda bolj tukaj in zdaj, ki so se zgodile v zadnjega pol leta. Vsekakor bodo filmi refleksija trenutnega stanja naše družbe. Scenarij, za katerega bi rad, da bi bil moj naslednji film, zori že približno pol leta, in mislim, da sem zdaj zanj končno našel ključ.

Načenjanje vprašanj v zvezi s starostjo in marginalizacijo starejših ljudi v družbi se zdi nenavadna izbira za mladega režiserja in za prvi film. Ni ravno zgodba, ki bi jo lahko napisal iz prvoosebne izkušnje. Od kod se je torej pojavila?

Mislim, da je to tema, ki zadeva nas vse, je pa res, da sem sam morda za te stvari bolj občutljiv. O nekaterih stvareh lažje govorim, če o njih govorim v zvezi s poznim obdobjem življenja, in hkrati v njih vidim humor, ki v veliki meri izhaja iz vsakdanjega življenja.

Se strinjate s trditvijo, da je trenutna generacija novih slovenskih režiserjev, ki se prebijate v ospredje - poleg vas sta to denimo še Slobodan Maksimovič in Martin Turk - v rahlo drugačnem položaju, kot je bila generacija Andreja Košaka in Jana Cvitkoviča v letih po osamosvojitvi? Če so se oni pojavili praktično od nikoder, pa ima od vas strokovna javnost silna pričakovanja: Turk je bil opažen v Cannesu, vi ste bili nominirani za študentskega oskarja ...

Med snemanjem Srečen za umret so me vsi spraševali, ali sem kaj pod pritiskom, a moram reči, da sem edini pritisk čutil od znotraj: pomembno se mi je zdelo, da naredim gledljiv film in na jasen način povem stvari, ki jih želim povedati. Zelo hitro pozabim stvari, ki so se zgodile, zato pretekli uspehi nimajo neke silne vloge tukaj in zdaj. Pri vsakem novem filmu je zame pomembno le, da ta kar najbolje uspe.

Vlada med režiserji, ki sva jih omenila zgoraj, kaka zavest o generaciji ali pa gre bolj za skupino posameznikov s samostojnimi avtorskimi poetikami?

Mladi avtorji smo med seboj zelo povezani in se tudi zasebno veliko družimo. Skupaj smo hodili na Akademijo, kar imam v spominu kot zelo prijazen čas, ko smo drug drugemu veliko pomagali. Še zdaj, pri prvih celovečercih, drug drugemu beremo scenarije, hodimo na montažo in si izmenjavamo mnenja. Vsi naši filmi imajo skupno noto, ki se tiče življenja tukaj in zdaj. Morda bo kdo rekel, da so mali, osebni filmi, a ni tako: vsi so na neki način zelo družbeno angažirani. Če bi se slovensko filmsko okolje uredilo in bi ljudje - ne samo mladi - dobili priložnost za delo, ima slovenski film lahko zelo lepo prihodnost.

Ta se danes zdi svetlejša kot še pred dvema mesecema.

Res je zavladal neki optimizem, odkar se je znotraj Filmske iniciative dejansko zgodilo, da vse generacije filmske stroke sedijo za isto mizo, govorijo o problemih in iščejo rešitve, ki bi ustvarile zdravo okolje za nadaljnji razvoj slovenskega filma.

Kakšna vrata vam je odprl uspeh Vučka v tujini? Verjetno vam je dal vpogled v to, kako se določene reči počnejo v Hollywoodu? Je tujina vaša ambicija za prihodnost?

Ne ravno ambicija, bil bi pa vesel, če bi se kaj takega zgodilo, saj sem zelo velik ljubitelj ameriškega filma, še posebej tistega iz sedemdesetih let. Holywood je bil zelo lepa izkušnja; tam sem spoznal cel kup ljudi, s katerimi imam intenzivne kontakte še zdaj. Je pa Hollywood industrija, iz katere sem odšel z nasvetom, da se lažje prebiješ s celovečernimi filmi, pa tudi z ugotovitvijo, da je vse mogoče: samo zato, ker smo iz Slovenije, to še ne pomeni, da ne moremo uspeti. Posameznik lahko z iskrenim delom pride zelo daleč, pa čeprav "samo" s študentskim kratkim filmom.

Zdi se, da je tema staranja, umrljivosti, bližanja koncu življenja v sodobni kinematografiji precejšen tabu (tudi zato je Hanekejeva Ljubezen marsikoga tako presunila.) Mislite, da potiskamo celo tematiko umrljivosti na stran, ker nam je ob njej preveč neprijetno? Ker nam je malo preblizu? Še Haneke je menda izjavil, da bi bilo Ljubezen nemogoče posneti pet let prej.

Starost in kako se z njo spopadamo, je velik problem sodobne družbe; svet je, kot je Haneke rekel, v zadnjem času preprosto moral priti do točke, ko lahko govorimo tudi o teh vprašanjih. V kapitalističnem svetu, kjer na naslovnicah kraljujejo mlade lepotice, izkušnje starejših niso neka silna vrednota. Se je pa v zadnjih letih precej začelo govoriti o vključevanju starejših v družbo - mladi jih celo poučujejo o računalništvu in tako dalje. Medgeneracijsko sodelovanje je nujno, še posebej v času, ko se zahodno prebivalstvo v povprečju stara.

Prizori spolnosti med protagonistoma, ki nimata ravno 25 let, pa so verjetno za mainstream kinematografijo še vedno težko prebavljivi? V Srečen za umret so tudi kvečjemu nakazani ...

Nakazani so, ja. Na zgodbo svojega filma sem gledal kot na nekakšen "circle of life", na zgodbo o odraščanju. Posneli smo najstniški film, v katerem sta pubertetnika stara 70 let. Ni naključje, da se naša junaka spoznata na uri računalništva; zanimali sta me naivnost in igrivost, ki sem ju opazil pri ljudeh v poznem življenjskem obdobju. Obstajajo pa seveda tudi filmi, ki se s temo seksualnosti spoprimejo bolj nazorno.

Lika protagonista Ivana zavestno niste skušali narediti kot prijetnega starega gospoda? Precej tečen, življenja naveličan ljudomrznež je. Se niste bali, da bo odtujil gledalca?

Nasprotno - zdi se mi, da ga s tem gledalcu celo približam. Protagonist v filmu mora prehoditi nekakšno razvojno pot; priča smo počasnemu prehodu od ljudomrznosti in naveličanosti do odprtosti za spoznavanje novih ljudi. Najprej se spremeni svet okrog njega, nato pa se spremeni še sam in se na neki način znova rodi.

Take ljudi, kot je Ivan, vsi poznamo iz vsakdanjega življenja: tako protagonist Vučkota kot filma Srečen za umret je v veliki meri nastal iz opazovanja ljudi v trgovinah, gostilnah in na ulici. Njihovi mali tiki in posebnosti so zame osebno zelo zanimivi.

Same od sebe se ponujajo primerjave vašega filma z Nočnimi ladjami Igorja Mirkovića, ki prav tako tematizira ljubezen, ki se rodi v domu za ostarele. Ampak če bi se dalo "poanto" tistega filma povzeti kot "nikoli ni prepozno za nov začetek", se mi zdi, da nam vi ne "prodajate" kakšnih idealističnih idej o tem, da ni nikoli prepozno, da bi človek svoje življenje obrnil na glavo. Sicer prav tako pobegneta iz doma za ostarele, a ne gresta na kak velikopotezen roadtrip, ampak samo na zmenek ...

Odvisno, kako gledaš. Nočnih ladij si sicer zavestno nisem ogledal, ker je v tistem času moj film ravno nastajal in nisem hotel, da bi kakor koli vplival name. So mi pa drugi ljudje interpretirali, da se Nočne ladje začnejo tam, kjer se moj film konča. Mirkovića je tema morda zanimala na drug način kot mene: sam sem na junaka gledal skozi prizmo družine in okolja v domu za ostarele; to se mi je zdelo pomembneje kot pa kakšna velika končna preobrazba. Včasih en majhen, enodneven dogodek človeka zaznamuje veliko bolj kot pa kaj drastičnega.

Ste med pripravami na snemanje filma kaj časa preživeli tudi v domovih za ostarele, se navajali na ritem življenja v njih? V filmu sicer ni prikazan kot zapor, je pa v tem pokroviteljskem ravnanju s strani medicinskih sester določen element izgube dostojanstva ...

Zelo veliko časa sem preživel v domovih za ostarele. Ko smo iskali lokacijo za snemanje, sem obiskal večino domov v Sloveniji. Nisem skušal razgaliti delovanja neke represivne institucije - dom sem se odločil prikazati na malo bolj pravljičen način. Ko sem pisal scenarij, sem se precej zadrževal po kavarnah, kjer se ob desetih dopoldne zbirajo starejši, in prisluškoval njihovim pogovorom.

Če samo še za hip ostaneva pri Nočnih ladjah: Radko Polič se je, ko je lani predstavljal ta film, rekel marsikatero pikro o tem, kako pri svoji starosti v Sloveniji ne more več dobiti dobre, relevantne filmske vloge. So vaši igralci kdaj izrazili podobno občutje?

Tako je tudi moje stališče. Občutek imam, da se v zadnjih letih pri nas snemajo zelo generacijski filmi in da so igralci po 51. letu na neki način odpadli, ker ne dobijo priložnosti in vlog, pa čeprav so prej, v skupni državi, morda zelo veliko delali. Radko Polič, Milena Zupančič, Dare Valič in Polde Bibič gotovo sodijo med tiste, ki so s propadom skupne države izgubili velik del priložnosti za delo, tako v teatru kot v filmu. Filmi, ki jih je naša generacija snemala že na faksu, pa po mojem mnenju združujejo zelo različne generacije igralcev; zame je bilo zelo pomembno, da sem imel priložnost delati z zrelimi igralci. Ob njihovih filmih smo vsi odraščali.

Srečen za umret sicer ni tipična filmska refleksija slovenske nacionalne identitete, kakršne so pri nas najbolj komercialno uspešne - ampak verjetno so v manjši meri v filmu prisotni tudi ti motivi? Od tega, kako smo navezani na lastnino, pa naj bo to porcelan, hiša ali ženska, pa do splošne nezaupljivosti Slovenca, ki v kitajski restavraciji na vsak način skuša naročiti kruh ...

V scenariju sem na vsak način skušal izpostaviti teme slovenske družbe in družine. Nikjer na svetu ni takega odnosa do nepremičnine, kakršnega imamo Slovenci. Srečen za umret prikazuje klišeje slovenske družine, v kateri se člani ne pogovarjajo drug z drugim, in gre - upam - tudi čeznje. Morda to ni očitno na prvi pogled, a z montažerjem sva ogromno govorila o bazičnih odnosih znotraj naše družbe in družine - kar je bilo zanj toliko bolj hecno, ker prihaja iz Češke.

Bolj kot v povprečnem slovenskem filmu je tudi pomemben element glasbe: od tega, da je Ivan učitelj glasbe, pa do Mahlerja, narodno-zabavne glasbe in tako dalje. V več prizorih ima glasba ključno vlogo.

Skladatelj in ustvarjalec končne zvočne podobe filma je Drago Ivanuša. Strinjala sva se, da nočeva "klasične" zvočne podobe z nekakšnimi specifičnimi temami, pač pa sva različne žanre glasbe skušala združiti v eno samo celoto, ki se nadgrajuje skozi cel film. V njej smo združili vse od Rossinijeve opere Seviljski brivec, Lojzeta Slaka in Ivanuševe avtorske glasbe pa do Mahlerja. Zelo velika zasluga, da ima film tako močno zvočno podobo, gre Dragu. Navdušen sem, da sem v njem našel sogovornika, ki je znal moje misli "prevesti" v to, kar sem hotel; sam namreč nimam nobene glasbene izobrazbe.

V minibiografiji na vaši spletni strani je moč najti tudi skop podatek, da ste med letoma 2000 in 2003 študirali teologijo. Ste ta študij potem obesili na klin? Od kod torej nato prestop na AGRFT - je bil povod kakšna dramatična življenjska prelomnica?

Že v srednji šoli sem vedel, da se hočem ukvarjati s filmom. Hodil sem na srednjo ekonomsko šolo in na akademijo v prvem poskusu preprosto nisem bil sprejet (to mi je uspelo šele v tretje). Ko mi prvič ni uspelo, sem veliko razmišljal o tem, kaj mi manjka - in opazil, da so to filozofija, psihologija in sociologija, sama področja, ki so za ustvarjanje filma ključnega pomena. Vse to sem našel v (laičnem) študiju teologije, ki se vsaj v prvih treh letnikih zelo detajlno posveča vprašanjem psihologije in filozofije. V tem času sem se začel tudi sistematično ukvarjati s scenaristiko in se udeleževati vrhunske šole Pokaži mi jezik. V stik sem prišel s pomembnimi avtorji evropskega filma ... To obdobje je bil zame čas nekakšnega moratorija, zaradi katerega sem lahko, potem ko sem bil na akademijo končno sprejet, lahko snemal filme, kakršne snemam. Z današnje pozicije mi je jasno, da sem bil takoj po končani srednji šoli premlad in da sem, čeprav sem bil takrat silno razočaran nad zavrnitvijo, celo to pot moral prehoditi.

Računate na dobro gledanost filma? Na prvi pogled se ne zdi, da bi bil film posnet s pretirano komercialnostjo pred očmi: odlikuje ga počasen tempo, sprva brez peripetije "na prvo žogo". Se vam zdi, da je bolj festivalski film?

Mislim, da ima film potencial, da bi na neki način lahko bil oboje. Zelo si želim, da bi imel dobro gledanost, in mislim, da ima za to tudi možnosti. Odzivi na prvih projekcijah so bili zelo dobri - ne samo od stroke, ampak tudi od ljudi, ki imajo pač radi filme. Moram pa povedati, da me izredno zanima hoja po meji med komercialnim in art, festivalskim filmom. Svoje zgodbe bi rad povedal iskreno, brez pretencioznozne ideje, da snemam samo za festivalsko občinstvo. Filmi navsezadnje brez gledalcev ne obstajajo. Najbolj všeč bi mi bilo, če bi vse filme, ki sem jih že naredil, in tiste, ki jih še bom, videlo čim več različnih ljudi.