Oglas
V časopisu Die Welt so tako zapisali, da je bil ravno poboj izraelskih športnikov na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972 tisti dogodek, ki je sprožil zanimanje Hollywooda za terorizem. A če so se tehnike teroristov v 30 letih zelo spremenile, se hollywoodska miselnost ne spreminja. Filmski ustvarjalci tako teroriste še vedno prikazujejo kot nore morilce, in ne kot hladnokrvne in razumne izvajalce načrtov za preobrazbo političnega položaja.
Še en norec v Beli hiši
In tudi zaradi izbrane igralske zasedbe (Michael Douglas, Kiefer Sutherland, Kim Basinger) dokaj težko pričakovani film The Sentinel (Stražar), ki bo kmalu doživel nemško premiero, ljudstvu, ki te dni živi le za nogomet in se ukvarja z morebitnimi podlimi načrti angleških navijačev, ne vzbuja veliko upanja na izjemen užitek v kinu. Film režiserja Clarka Johnsona nas namreč znova seznani z očitno norim možakom, zagretim privržencem kulta o arijski nadrasi, ki se vtihotapi v Belo hišo, od koder skuša izpeljati kar najbolj zlovešč načrt.
Ne spektakel, pomembna je zgodba
Bolje kot velikim možem Hollywooda, ki si očitno belijo gave le s tem, kako na filmski trak prenesti čim večji spektakel, pa naj bo njegova zgodba še tako idiotsko zasnovana, pa gre delo od rok scenaristom, režiserjem in producentom televizijskih serij. Zato jim je uspelo v zadnjih letih pripraviti nekaj zelo spodobnih produkcij, ki se ukvarjajo s terorizmom. Poudariti velja serijo 24, ki se ji kmalu obeta tudi prenos na veliko platno. Ta teroristov ne prikazuje kot slepih sledilcev vnaprej začrtanemu neverjetnemu načrtu, temveč jim pušča več manevrskega prostora. Teroristi so bistri ljudje, ki se zavedajo, da morajo svoje akcije sproti prilagajati potezam svojih nasprotnikov, in ravno zato je spremljanje dogajanja – čeprav to ni nič kaj bombastično prikazano – toliko bolj zanimivo, saj je zakoreninjeno v resničnosti.
Ameriška družba v krizi
Dober pristop so ubrali tudi ustvarjalci serije Without a Trace, ki so se pojavu sodobnega terorizma približali na malo drugačen, a zelo učinkovit način. Namesto nenehnega sledenja teroristom je ustvarjalec serije Hank Steinberg v ospredje postavil krizo, v katero je ameriška družba zapadla po 11. septembru 2001. Najboljši primer tega pristopa je menda epizoda z naslovom In Extremis iz prve sezone serije, ki razgali postopek 'etničnega profiliranja' prebivalcev Združenih držav in histerični strah pred terorističnimi napadi, ki je zajel ljudi, piko na i grozečemu ozračju pa dodaja predvajanje skladbe Not Dark Yet (Ni se še stemnilo) Boba Dylana, ki pušča konec odprt; Združene države so na dobri poti, da zaradi svoje slaboumne vojne proti terorizmu padejo v pravi 'civilizacijski somrak', obenem pa še vedno obstaja možnost, da se temu izognejo.
Utež se prevesi v korist televizije
Če je torej včasih televizijska igrana produkcija veljala za manj kakovostno od filmske, je izid na lestvici, ki beleži uspehe obeh produkcij, v zadnjih letih močno zanihal. Kakovostne serije ponujajo tudi zelo zahtevnemu gledalcu izhodišče za živahno premlevanje o svetu, v katerem živi, medtem ko se je Hollywood udobno ugnezdil v upodabljanju že neštetokrat videnih klišejev.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje