Sorodna novica Jagnje

Jagnje se v resnici izmika enoznačnim žanrskim oznakam, obstajajo celo vzporednice z vesternom, režiser Valdimar Jóhannsson pa je projekt opisal kot "vizualno pesem". Kot soscenarist je z njim sodeloval pesnik in pisatelj Sjón, ki je v preteklosti pisal glasbo za Björk in besedila za Von Trierjevo Plesalko v temi. Nastala je temačna pravljica, ki ruralne običaje preplete z mitologijo in srhljivko o tesnobah in strahovih starševstva.

Glavna zvezda filma je islandsko poletje s svojimi modrimi meglicami, poznimi sončnimi zahodi in čredami ovac, ki vsak dan potrebujejo skrb in nego. Čas v letu, ko se kotijo jagnjeta, puhasti simboli preporoda in življenja, je tudi čas, da se vprašamo, kaj vse lahko zaobjema pojem družine.

Spoznali bomo mlad zakonski par, Mario (Noomi Rapace) in Ingvarja (Hilmir Snær Guðnason), ki dneve preživljata v tihi slogi in vedno isti rutini: skrb za ovce, delo na njivi, delo v hiši. Na prvi pogled mirna idila, ki pa jo na laž postavljata žalost v njunih očeh in sled poklapanosti v ramenih. Sta si od življenja obetala več?

Zakonca nekega dne pretrese skotitev bitjeca, ki je napol jagnje in napol dojenček. Ado, kot jo bosta poimenovala, vzameta k sebi in jo vzgajata kot svojo. (Posebni učinki, ki so bili za to potrebni, se precej lepo zlijejo z minimalistično vizualno podobo filma. Ne nazadnje je bil Jóhannsson doslej v filmski stroki znan kot mojster vizualnih učinkov, tudi pri Rogue One, Transformerjih ter Hitrih in drznih.)

Film, ki ponudi precej nazorne (in groteskne) odgovore na vsa vprašanja o Adinem rodu, gledalce praviloma razdeli na goreče privržence in absolutne nasprotnike. Še Guðnason sam priznava, da je moral scenarij prebrati dvakrat, preden je imel občutek, da zares razume, s čim ima opravka. Če ste film zamudili v okviru festivala Liffe, lahko zamujeno zdaj popravite: Jagnje je že na rednem sporedu ljubljanskega Kinodvora.

52-letni Islandec, ki je ob premieri v sredo obiskal Slovenijo, je v intervjuju za MMC spregovoril o islandskih poletjih, o delu z drobnico pred kamero in o tem, kako je, kadar država sistematično podpira domačo filmsko industrijo. Več pa v nadaljevanju.

Film Jagnje je težko stlačiti v en sam žanrski predalček. Če vas kdo vpraša, ali je grozljivka, kako odgovorite? Je morda prej temačna pravljica ali pa preprosto družinska drama?

Hm. Morda bi lahko rekel, da je vse našteto, spojeno v en film, ampak v resnici je film težko opisati. Po mojem je kombinacija folklore in pustolovščine, ampak pustolovščine v duhu bratov Grimm. V njem je tudi element prilike, iz katere se lahko nekaj naučite.

Ali Islandci res živite z zavedanjem druge dimenzije, nadnaravnega? So palčki in vile samo pravljice za otroke ali odraz splošne vere v življenje onkraj vidnega?

Absolutno se na Islandiji vsega tega zelo zavedamo. Poznamo številne zgodbe o "skritih ljudeh", ki živijo v kamnih, skalah, gorah in podobno. Mnogi imajo zgodbe o tovrstnih srečanjih, in ljudje jim verjamejo. Vile morda niso na dnevnem redu (smeh), skriti ljudje pa prav gotovo. Verjamemo tudi, da ljudje z nami ostanejo še po smrti. Ne gre za strašljive zgodbe, gre za to, da smo ohranili tesno vez z naravo, zato nas zgodbe o duhovih še vedno spremljajo.

Imate občutek, da obstaja določena "znamka" Islandije, ki jo država zavestno promovira s tipom filmov, ki jih podpira? Zdi se, da pogosto videvamo zgodbe o avtentičnem življenju, o malce ekscentričnih individualistih in seveda s sijajnimi posnetki narave. Ampak pod tem romantičnim mitom se skriva nekaj veliko bolj temačnega, sugerira Jagnje.

Mogoče gre predvsem za to, da so nekateri vidiki naših življenj bolj hvaležni za filmsko upodobitev kot drugi. Dejstvo je, da nam ni treba iti predaleč, da bi našli čudovite naravne kulise. Ampak mi tega niti ne vidimo kot nekaj spektakularnega, to je pač ozadje. (Smeh.)

Glede na to, kako majhna dežela je Islandija, je njena filmska produkcija neverjetno uspešna v svetu: vsi poznamo filme Baltasarja Kormákurja, pa tudi Benedikta Erlingssona, Grímurja Hákonarsona in drugih. Jasno je, da se kaj takega ne zgodi brez sistemske podpore, brez razumevanja države. Ali filmski delavci na Islandiji svoje delovne razmere vidite kot dobre?

Mislim, da se počutimo dobro, ampak seveda se tudi pritožujemo in hočemo več denarja (Smeh.) Za vzor smo si vzeli Dansko, ki je okrog leta 2000 ogromno vložila v razcvet filmske industrije – in res so doživeli uspehe na svetovni ravni. Za Islandijo je bilo pomembno, da je država podprla sistem davčnih olajšav in povračil za tuje produkcije – zaradi tega imamo zdaj na Islandiji bolj živo, razvito industrijo, naši tehnični delavci so neverjetni mojstri na svojih področjih. Seveda pa bi si Islandci sami želeli več podpore, kakršno dobijo tuje produkcije pri nas. Na našem otoku je dediščina pripovedovanja zgodb res bogata: imamo ogromno pisateljev – potrebovali pa bi še kakšnega scenarista več. Od nekdaj smo bili narod pripovedovalcev zgodb; vse izvira iz tega, iz potrebe, da deliš svoje zgodbe.

Jagnje je celovečerni režijski prvenec Valdimarja Jóhannssona. Je morda lik Ingvarja napisal z vami v mislih? Kako je projekt prišel do vas?

Predtem sva vrsto let sodelovala v filmski industriji, dobro sva se poznala. Večina režiserjev začne kariero v tehničnih kategorijah (Johansson je strokovnjak za posebne učinke, op. n.) Nastopil sem tudi v enem od njegovih študijskih kratkih filmov. Ampak za Jagnje sem vseeno moral priti na avdicijo. Dobil sem en sam prizor in ni mi bilo preveč jasno, kaj se sploh dogaja. Na koncu je moral izbrati med mano in še enim drugim igralcem – in to obdobje odločanja je trajalo dva, tri mesece. Na koncu se je odločil zame, ker sem malo mlajši od kolega in sva bila zato z Noomi (soigralka Noomi Rapace, op. n.) bolj prepričljiv par. Pa že jaz sem deset let starejši od nje.

No, na tisti točki mi je nato poslal cel scenarij. Moral sem ga prebrati dvakrat, ker mi ni bilo jasno, v čem je sploh poanta zgodbe. Ampak po drugem branju sem bil pa navdušen.

Ingvar, ki ga igrate v filmu, je izrazito introvertiran in tih lik, svojih čustev ne verbalizira, tudi njegove reakcije niso eksplozivne. Velik del filma se odvija v tišini. Predstavljam si, da je delo s tišino precejšen igralski izziv.

Poznam par takih tipov, kot je Ingvar. Na podeželju ljudje pač niso tako zgovorni kot mi v Reykyaviku. Ti govoriš pol ure, oni pa ti odgovorijo z enozložno besedo. Pri Ingvarju gre seveda tudi za to, da sta z ženo izgubila otroka in s tem se je med njiju zažrla razdalja. Pogovarjata se samo še o stvareh, o katerih se je treba pogovarjati – o opravilih na kmetiji. Če se hoče Ingvar zjokati, bo to naredil sam v svojem traktorju, nikoli pred ženo. Iz tega sem zgradil lik, okrog njegove žalosti.

Kot igralec vedno govorim o "drugem scenariju", ki vedno obstaja, pa naj gre za filmsko ali za gledališko vlogo. Drugi scenarij je to, o čemer tvoj lik razmišlja, to, kar je med vrsticami zapisanega scenarija. In v primeru Jagnjeta je bil drugi scenarij veliko debelejši od prvega. Ampak pri prvem scenariju mi je bilo všeč, da obstajajo linije komunikacije med ljudmi in živalmi, pa tudi na ravni samo med živalmi. V naravi ljudje obstajamo na isti ravni kot živali, tega se je treba zavedati, in film od gledalca pričakuje, da se bo poglobil v psiho enih in drugih.

Sorodna novica Benedikt Erlingsson: "Vlade, ki se ne odzivajo na podnebne spremembe, so zločinske"

V filmih se boj dela z otroki ali živalmi, pravijo. V tem projektu ste imeli seveda opravka z obojim. Kako je potekalo delo z ovcami? Se jih sploh da trenirati? Kako pripraviš ovco do tega, da se postavi pod okno in bleja, ko to potrebuješ od nje?

V prizoru, ki ga omenjate, se je v krog okrog nje postavilo okrog 30, 40 ljudi, da ni mogla nikamor pobegniti. Te ljudi so potem v poprodukciji izbrisali. V hiši smo imeli njeno pravo jagnje, zato je gledala v tisto smer in se oglašala. Cel kup takih trikov je bilo. V prizoru, ko peljem čredo ovac v hrib, je bilo zunaj kadra na desetine ljudi, ki so pomagali usmerjati čredo in ki so dresirali "mojega“ psa.

In potem so tu še prizori z jagnjem Ado. Vsak prizor, v katerem se pojavi, smo morali posneti štirikrat. Enkrat z lutko z ovčjo glavo, enkrat z živim jagnjem (takrat je nekdo izven kadra ploskal ali žvižgal, da je žival glavo obrnila v pravo smer), enkrat s štiriletnim otrokom, ki je imel na obrazu narisane pike za poznejše dodajanje posebnih učinkov, in še enkrat s pisano kroglo.

Sorodna novica "Islandci nikoli nismo imeli vojne ali terorističnega napada, zato pa kolosalen gospodarski zlom"

Kdaj ste prvič videli končno podobo Ade, križanca med jagnjem in otrokom? Na skicah v predprodukciji, v procesu poprodukcije? Od tega, ali se posebni učinki prepričljivo zlijejo s preostankom filma, je odvisno zelo veliko.

To je bil zame ogromen dejavnik stresa. Moral sem pač zaupati, da bo na koncu vse v redu. Osrednji lik filma sem prvič videl na premieri v Cannesu. Krasen se mi je zdel, res dobro narejen. Prav pomislil sem, da ne morem verjeti, kako Hollywood snema vse filme o superjunakih pred zelenimi platni, igalci pa se morajo pretvarjati, da vidijo to, kar bo vstavljeno v poprodukciji ... Naporno.

Sta imela z Noomi Rapace pred začetkom snemanja veliko vaj, da sta našla tesno vez med vajinima likoma, Ingvarjem in Mario?

Ne, pred začetkom snemanja ne, iskreno povedano. Sem pa imel teden dni časa z režiserjem na odročni lokaciji na severu države, kjer smo imeli snemalno lokacijo. Noomi je prišla naravnost od nekega drugega filma in že naslednji dan smo začeli snemati. Sva pa vadila vsak prizor posebej, tik preden ga je bilo treba posneti. Na srečo sva imela dobro kemijo in z njo je lepo delati, tako da ni bilo nobenih težav.

Zdi se, da je bil film posnet poleti, ko je zunaj svetlo 24 ur na dan, kar samo še dodatno prispeva k rahli srhljivosti, klavstrofobičnosti zgodbe. Kako je bilo delati v takih okoliščinah? Predstavljam si, da ste kot Islandec na to nočno svetlobo sicer navajeni, vseeno pa mora biti težko, če se začnejo dolgi delovni dnevi prelivati eden v drugega brez pravih razmejitev.

Priznam, da je bilo težko snemanje. Zaradi svetlobe, ki preprosto ni izginila in ker je bilo treba – kot sem prej omenil – vsako stvar posneti štirikrat, so bili delovni dnevi še daljši, kot smo navajeni: dvanajst, tudi štirinajst ur. Ampak vsi smo verjeli za zgodbo in vedno hočeš narediti vse, kar lahko narediš za režiserja, ki snema svoj prvenec. To je njegov otrok! Tako da na neki način je bila tudi lepa izkušnja. Ker smo bili na tako odročni lokaciji, zvečer seveda nismo hodili domov – v takih razmerah smo postali ena sama velika družina.

Ali si domišljam preveč, če v filmu vidim tudi okoljevarstveno sporočilo? Protagonista razumem kot tipična predstavnika človeštva, ki si preprosto vzameta, kar hočeta, ne da bi se pri tem ozirala na blagor narave. Ampak narava ima seveda svoje zakone, in ko pokaže zobe, lahko v trenutku postanemo zelo ranljivi.

To je natanko tisto, kar tudi sam vidim v filmu. Zelo vesel sem, da ste razumeli na ta način. Film ima več plasti, gledalca lahko nagovori tema posvajanja otrok (morda otrok druge rase in z drugih celin), ampak tudi sam sem se navezal predvsem na okoljsko tematiko. Od narave jemljemo in jemljemo, nikoli pa ne razmišljamo o njej. Ameriški staroselci so na primer vedno pazili, da ne bi vzeli preveč, in da so se zahvalili za vse, kar so vzeli iz narave. Danes pa samo še grabimo in ne dajemo ničesar več nazaj. Na neki točki se nam bo to maščevalo. Islandci na primer na domovih ločujemo odpadke, ampak v končni fazi država naše smeti izvaža na Švedsko, kjer jih sežigajo. Kaj je bilo torej zares doseženo, razen tega, da smo si pomirili vest?

Ste videli film Ne glej v zrak? Se nam približuje metaforični komet, ki se ga ne da več ustaviti?

Imam upanje v prihodnost, vsaj malce. Potrebnega bo ogromno napora, ampak imam zaupanje v mlajšo generacijo. Drugače gledajo na svet kot moji vrstniki. Že v gledališču opaziš, da skoraj nobeden od mlajših igralcev ne jé mesa. Upam samo, da bo šlo dovolj mladih v politiko, da nas bodo popeljali v pravo smer.

Film Jagnje se je uvrstil v ožji izbor 15 filmov, ki so še v igri za nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni film. To je ogromen dosežek. Majhna država praviloma zelo težko organizira dovolj uspešno kampanjo, da jo Akademija opazi – vam pa je to uspelo.

Ogromno pomeni, da smo prišli v ožji izbor, nominacija za oskarja bi bila na tej točki čisti bonus – ampak nikoli ne veš, morda se pa res zgodi. Pomagalo je, da je bil naš severnoameriški distributor podjetje A24. Ampak oskarji bodo vedno primarno ameriške nagrade. Američani zelo radi razmetavajo s pridevnikom "svetoven", pa naj gre za boks ali kateri koli drug šport. V resnici imajo pred očmi vedno samo Ameriko.

Jagnje je najuspešnejši islandski film v ZDA vseh časov. Kaj to pomeni za vašo mednarodno kariero? So začele ponudbe že kapljati? Bi si sploh želeli delati več v tujini?

Pravzaprav nimam niti agenta! (Smeh.) Ljudje mi ves čas razlagajo, da si ga moram omisliti, ampak … Ne vem. Prestar sem, da bi najel agenta in šel v tujino. O tem v resnici niti ne razmišljam, ni moja prioriteta. Bi bilo pa najbrž lepo. Ne bi šel rad ravno v Hollywood, bilo pa bi zanimivo sodelovati pri kaki mednarodni TV-seriji ali kaj podobnega. Nič ne bi imel proti spoznavanju novih ljudi in dežel. Ampak moje korenine so na Islandiji, tukaj imam svoje konje, svoj lov in ribolov. Prizemljen človek sem in v Reykyaviku človek res ne čuti potrebe, da bi bil zvezda – preprosto premajhen kraj je za kaj takega.

Razen mogoče, če si Björk.

Ja, razen, če si Björk. (Smeh.)

Ampak IMDb navaja, da boste v filmu The Velvet Gentleman igrali Clauda Debussyja.

Hja, tudi sam sem to prebral, ampak vem ravno toliko kot vi! Z režiserko Jane Spencer bi že pred leti morala sodelovati pri nekem drugem filmu, pa je takrat vse padlo v vodo. Ne vem, morda sem ostal naveden v kakšni dokumentaciji.