90-letni igralec, producent in režiser je v njej spregovoril o sebi, svojem življenju in Hollywoodu. V knjigi govori o starših, ki so leta 1912 emigrirali iz Rusije v ZDA, o revnem otroštvu v New Yorku, o 60-letni filmski karieri, o odnosih s sinom, prav tako igralcem Michaelom Douglasom, o tragediji svojega drugega sina Erica, o padcu s helikopterja ...
Nikoli ni pozabil svojega pravega imena
O mladosti Douglas pravi, da mu je služenje v ameriški mornarici v času druge svetovne vojne dalo fizično moč, gotovost, ambicioznost pa tudi egoizem. "Vse kaskaderske vratolomnosti na filmu sem izvedel sam. Ob nekem pregledu me je zdravnik opozoril, da trpi moja hrbtenica. Vendar samo to ... No, z leti sem začel več razmišljati o Bogu in ljudeh. Dojel sem, da sem obogatel zato, da bi pomagal tistim, ki niso imeli te sreče," pravi znani ameriški igralec, tudi ambasador dobre volje ZN-ja, ki je v Hollywoodu spremenil svoje ime. "Čeprav sem spremenil ime, svojega nisem nikoli pozabil, Išur Danijelovič," piše.
Hollywood, kakršen je danes, mu je tuj
Današnji Hollywood igralec občuti kot zelo oddaljen. "Z leti izgubljam prijatelje, ki se ne morejo primerjati s tistimi, ki delajo danes. Čas, ko sta bila z mano Burt Lancaster in Frank Sinatra, je bil, se mi zdi, najboljši. Vsekakor ni lahko nositi breme slave. Eni to preživijo lažje, drugi težje," pravi.
Med svojimi najljubšimi filmi Douglas, ki je leta 1941 debitiral na Broadwayju, navaja Osamljeni so hrabri, vendar meni, da so ga kot zvezdnika ustoličile vloge "predrznih tipov" v filmih Šampion in Človek brez zvezde. Edino nominacijo za oskarja je dobil leta 1956 za upodobitev Vincenta van Gogha v filmu Sla po življenju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje