"Že pred več kot letom dni smo z Larsom dosegli dogovor, da se zmontira tudi "katoliška" različica filma, da nekaj prizorov izrežemo in jih nadomestimo z drugimi," je javnosti sporočil Peter Aalbaek Jensen, vodja Trierjeve produkcijske hiše Zentropa. "V nasprotnem primeru bi bilo film nemogoče prodati na čistunska tržišča v južni Evropi, Aziji in ZDA, kjer ne moreš pokazati niti golega moškega od spredaj."

Več, kot je festivalsko občinstvo preneslo
Občinstvo v Cannesu, ki je bilo na ponedeljkovi premieri deležno neokrnjenih prizorov spolnega nasilja, se je nelagodno zviralo na sedežih in večinoma film tudi izžvižgalo. Jensen pravi, da "še ne ve, kateri prizori bodo cenzurirani", da pa se bo pogovoril s cenzorji v dotičnih državah in jih vprašal za mnenje. Omiljeno različico, katere se bodo lotili takoj po koncu festivala, bo Zentropa lahko seveda prodala tudi televizijam.

Neokrnjeni Antikrist, ki na redni spored danskih kinematografov prihaja danes, je eden izmed dvajsetih filmov, ki se v Cannesu potegujejo za zlato palmo; če jo Von Trier dobi, jo bo lahko postavil poleg tiste, ki jo je dobil za Plesalko v temi (2000).

Antikrista, ki so ga danski kritiki pohvalili, tuji pa so o njem izrazito deljenih mnenj, je von Trier napisal kot nekakšno obliko samozadane terapije, s katero se je izvlekel iz daljše depresije; navdih je črpal iz svojih sanj in obsesij. Opravičuje se ne - še več, pravi, da je to "najpomembnejši film njegove kariere".

Če bi Ingmarja Bergmana križali s franšizo Žaga ...
Kritiki ne vedo, kaj naj si mislijo - nekateri so Antikrista odpisali kot "pornografsko mučenje", drugi so izvirnejši. Kultni Roger Ebert je zapisal: "Von Trier gre v filmu onkraj zlobe v čisto pošastnost. Nikoli doslej si moški in ženska v filmu še nista zadala toliko bolečine." "Še posebej en določen prizor pohabe ne bo koristil Trierjevemu slovesu režiserja, ki ne zna dobro zastopati žensk. To je, kot da bi Ingmarja Bergmana križali z Žago," je ocenila recenzentka za Toronto Globe and Mail. V Varietyju so bili še manj prizanesljivi: "Von Trier je z Antikristom spustil velik prdec umetniškega filma. To je morda izvrsten film za zmenek za pare, ki se držijo načela bolečina-je-užitek. Drugim režiserjevim oboževalcem bo podvig izzval smeh, odpor ali pa oboje."

Willem Dafoe in Charlotte Gainsbourg v filmu igrata par, ki se umakne v osamo gozda, da bi prebolel tragično smrt sina. Pretresljivi so predvsem uvodne minute: penetracija se stopnjuje v zelo grafično nasilje, ki doživi vrhunec z grozljivim prizorom Gainsbourgove, ki si s škarjami odreže klitoris. Vmes vidimo tudi njunega sina, ki z balkona omahne v smrt.

"Narava je Satanova cerkev"
Med razpravami o filmu je von Trier omenjal Augusta Strindberga - gotovo ne po po naključju; tudi sam se, podobno kot sloviti švedski dramatik, poslužuje izrazito simbolističnih prizorov. Sporočilo se zgosti predvsem v spopadu med razumom (pooseblja ga mož, psihoterapevt, ki hoče ženo "ozdraviti" s kognitivno terapijo) in neobvladljivo močjo čustev in skrivnosti. Pomemben motiv je tudi krutost narave, ki je popolno nasprotje človekovi dobrobiti; na tej točki je mogoče potegniti vzporednice z opusom Wernerja Herzoga. "Narava je Satanova cerkev," v nekem trenutku dahne lik Gainsbourgove.

Ana Jurc