Sredi 80. let prejšnjega stoletja so po navadi zadržani in zaprti Japonci odprli vrata hollywoodskim zvezdnikom, ki so bili pripravljeni "prodajati".

Ker se v oglaševanju prestižnih blagovnih znamk obračajo velikanske vsote denarja, so mnogi ameriški zvezdniki rade volje na japonskih malih ekranih jedli instantrezance, govorili po mobilnih telefonih, pili viski, žvečili in še marsikaj.

Denar, sveta vladar
Harrison Ford je pil pivo, Sylvester Stallone je jedel šunko, tudi Muppetki in Simpsonovi so "prepluli" Tihi ocean, da so lahko oglaševali širokopasovni dostop do spleta in osvežilno pijačo. Celo Marilyn Monroe in Elvis Presley sta prepričevala kupce - Japonci so kupili pravice za uporabo njunih arhivskih posnetkov. A to so vsi počeli le pod pogojem, da bodo reklame res vrteli le na Japonskem, saj si niso želeli, da bi gledalci v ZDA in Evropi videli (in vedeli), na kakšen način zvezdniki služijo "žepnino".

Azija vrača udarec
A stvari na Japonskem so se spremenile. Obraz ameriškega zvezdnika se že nekaj časa slabo prodaja. Oglaševalci priložnost zdaj raje ponujajo kar svojim znanim rojakom in drugim azijskim zvezdnikom, koliko so plačevali največja hollywoodska imena, pa ne želijo povedati. Glavna ciljna skupina oglaševalcev so zdaj že nekaj časa gospodinje. Te pa zelo dobro poznajo japonske, tajvanske in korejske zvezdnike - med njimi so zvezde iz sveta filma in glasbe ter manekenke -, saj jih na televiziji in v revijah videvajo pogosteje kot ameriške igralce.

Važen je izdelek, ne ime
Poleg tega pa japonski oglaševalci trdijo, da časi zvezdniških reklam počasi odhajajo: "Zdaj je v središču pozornosti neki izdelek ali blagovna znamka. Ne zanašamo se samo na zvezde. Če že želimo nekoga zelo slavnega, bomo poklicali nekoga iz vzhodne Azije. Še najraje imamo ljudi, kot ste vi in jaz. Običajne ljudi, s katerimi se lahko poistoveti večina gledalcev."