Gre sicer za zadnji del trilogije o tragičnosti ali (skozi pogled vzhodnjaške filozofije) zapletenosti ukvarjanja z umetnostjo. Skozi osebno zgodbo glavnega lika nam avtor zastavlja nekaj ključnih vprašanj o smislu človekovega bivanja, odgovori pa so nakazani na univerzalen način v smislu, da jih vsak gledalec lahko vnese v svojo osebno lestvico življenjskih vrednot.

Intonacijo filmu postavi grška miselna vinjeta, paradoks o Ahilu in želvi. Naj se Ahil (umetnik) še tako trudi, nikoli ne more ujeti želve (zahteve tržišča).

V uvodu Kitano poskrbi za dramaturški preobrat na ravni zgradbe, potem pa pripoved teče v brezhibnem ritmu, pokrajina je na videz preprosta, a polna simbolike, na drugi strani pa kar nekaj grobih šokov zareže v pripoved brez kakšne napovedi v obliki stopnjevanja dramatičnosti dogajanja. Lahko bi celo rekli, da se trupla pojavljajo kot mala rdeča nit, dosledno očiščena vse spremljajoče navlake, ki smo je v tovrstnih prizorih vajeni v hollywoodskih filmih.

Zanimivo je, da Kitano ohranja najvišjo estetsko raven filma kot celote s popolnoma povprečnimi posnetki krajine, urbanega okolja in interjerja. Posebno poglavje so slikarski izdelki, skozi katere zaslutimo morda malce podcenjujoč odnos do te umetnosti. V filmu je ta namreč zreducirana na skomercializirano tržno blago, ki z manipulacijo osvaja kupce, in na drugo skrajnost – potrebo po izražanju blazneža, ki po spletu tragičnih naključij usode ne zmore (noče) prestopiti iz sveta podob v svet resničnosti človeških usod in medsebojnih odnosov.

Da umetnost ne zagotavlja eksistence, so povedali že mnogi filmski in drugi ustvarjalci. Kitano pa gre še precej dlje – eksistenca sploh ni več mogoča, saj jo je umetnik kadar koli pripravljen žrtvovati za umetnost. Zato zadnji prizor, ko glavni junak skupaj z ljubečo življenjsko sopotnico odhaja v globino kadra ob komentarju "Ahil na koncu le ujame želvo", ne zveni preveč prepričljivo. Morda jo potrebuje le zato, da bo dobil nove barve za slikanje.

K. Sajovic