Glavna junakinja je deklica kitajskega rodu, ki na začetku pubertete išče svoje mesto v svetu.

Multikulturalizem je seveda razumljen na točno določen način. Pomeni zlivanje številnih kultur v potrošniški talilni lonec. Dovoljene so vse religije, toda le do takrat, dokler sprejmejo, da je glavna religija kapitalizem, ki se mu je treba v zadnji točki tudi podrediti. Zato film, ki se ukvarja z uporništvom ob prehodu v puberteto, seveda spregleda, da najstniška napornost ni večen naravni pojav, ki bi ga poznale vse kulture. Navzoč je predvsem tam, kjer se otroke obravnava kot od odraslih popolnoma različna bitja, in je izraz zadrževane jeze. Na tem istem "uporništvu brez razloga" kapitalizem v veliki meri tudi pridobi: spomnimo se, koliko hollywoodskih filmov, popularne glasbe in z njima povezanih izdelkov počiva na njem.

Najstniki ljudske pesmi, ples in igre zamenjajo za priljubljene junake iz popkulturne mitologije in idole iz banalnih deških skupin, v katere se usmerja seksualno prebujanje, ki si ga kultura hkrati želi prikriti. V ospredju je azijska družina, ki, kot poudari sama, ne časti boga, temveč prednike, med njimi številne ženske. S tem seveda vleče vzporednice s trendovskimi kulti čarovništva, new agea in vuduja, ki se prebujajo predvsem v novih ameriških identitarnih gibanjih in se zlahka zlijejo s potrošniškim načinom življenja.

Omenjeni feminizem je seveda lažen. Družina živi v nekakšnem matriarhatu, ki pa ima vse lastnosti patriarhata, le vloge so obrnjene. Moški je tokrat tiho, ženska pa izvaja avtoritarno vzgojo ob pomoči svojih prednic. Tukaj je še za lase privlečena girlboss prednica.

Vendarle pa mora biti starš v skladu z ideologijo permisivne vzgoje ponižan do konca. Otrok je tisti, ki mamo nauči manir, saj je nekoliko zaostala v času in predvsem prenaša travme iz svojega otroštva. Spet v skladu z vladajočo potrošniško ideologijo nenehnega izumljanja upora; mlade konzumente, ki mislijo, da so požrli vso pamet sveta, je lažje prepričati o nakupu.

Animacija je nadvse prisrčna, gladka, tekoča, v skladu s prevladujočimi potrebami cutenessa, ljubkosti, ki pootroči družbo. Vendar pa s tem tudi siromaši dojemanje likov in jih zvaja na eno obvladljivo dimenzijo. Če jih primerjamo s starejšimi animiranimi izdelki, ki so si drznili več dvoumnosti in širšo paleto animiranih lastnosti, je konec jasen. Jaz, rdeča panda je predvsem film, ki potrjuje samoumevno, ne pa spodbuja h kritičnemu razmišljanju, poleg tega pa lahko otroke nižjih slojev navda z dodatno frustracijo, ker ne ustrezajo merilom življenjskega sloga srednjih razredov.

Iz oddaje Gremo v kino.