Odmevnost serije Adolescenca med drugim potrjuje to, da je ustvarjalce serije konec marca sprejel celo premier Združenega kraljestva Keir Starmer. Starmer je tudi pozdravil odločitev Netflixa, da smejo srednje šole dijakom serijo predvajati brezplačno. Vendar odločitve za predvajanje serije dijakom vsi psihologi in ravnatelji srednjih šol ne ocenjujejo kot dobro.

Nenamerno normaliziranje vedenja, ki naj bi ga odpravili
Zelo jasno mnenje je izrazil ravnatelj londonske Akademije odličnosti (London Academy of Excellence) Alexander Crossman. Oprl se je na psihološko raziskavo o družbenih normah, na katere zaradi socializacije v družini, med vrstniki in v šoli prisegajo najstniki, in opozoril na pojav tako imenovanega negativnega družbenega normiranja. To pomeni možnost, da izobraževanje nenamerno normalizira prav tisto obliko vedenja, ki naj bi jo odpravilo. Mladi, ki že 'stopajo po robu' ali celo že izkazujejo mizoginijo, so nasilni in ustrahujejo vrstnike, lahko vsebine, kakršna je serija Adolescenca, razumejo kot prikazovanje vzora. Zato lahko pri njih gledanje tovrstnih vsebin še okrepi nedopustno vedenje.

Ogled v spremstvu 'kompetentnih' odraslih
Crossman je tudi izrazil mnenje, da mnogi najstniki tovrstne serije ali filme spremljajo nekritično in da bi jih morali gledati 's spremstvom' in nikakor ne sami. Omenil je, da še v njegovi šoli, ki velja za eno najbolj akademskih v Združenem kraljestvu, nimajo dovolj primerno izobraženega kadra, ki bi zmogel med ogledom serije podajati relevanten komentar.

Škotska psihologinja Gail MacDonald je v članku za časopis Think Scotland opozorila na obstoj dveh vrst najstnikov. V prvo skupino sodijo najstniki, ki so empatični, zreli in modri. Njim velja predvajati Adolescenco in možno je, da se bodo na serijo odzvali razumno. Vendar obstajajo tudi najstniki, ki želijo ugajati, želijo biti 'kul' in se veliko časa ukvarjajo s tem, kaj o njih menijo vrstniki; veliko manj pa se ukvarjajo s tem, kako razmišljajo odrasli. Najstniki iz te skupine bodo Adolescenco zelo verjetno gledali drugače, kot si želijo odrasli.

Odsotnost žrtve
Težava serije naj bi bila tudi to, da žrtev, Jamiejeva sošolka Katie, v njej tako rekoč ne nastopa. O njej izvemo zelo malo. Tudi psihologinja Dr. Martha Deiros Collado je opozorila, da v seriji ničesar ne izvemo o tem, kako Katiejina smrt vpliva na njeno družino. Tudi ne izvemo učinka njene smrti na druga dekleta v šoli. Vidimo zgolj eno dekle, ki joka na njenem grobu, in precej nenavadno obnašanje njene najboljše prijateljice, vzroka za katero pa tudi ne izvemo.

Problematika predvsem najstnic, ki zasmehujejo in ustrahujejo vrstnike na spletu, je precej zapostavljena tako v seriji kot tudi sicer, čeprav bi jo bilo treba urgentno obravnavati. MacDonald je omenila nedavni primer, ko je sodišče v valižanskem mestu Swansea 46-letnika obsodilo zadajanja fizičnih poškodb petnajstletnici. Prepričan je bil, da ustrahuje njegovo hčerko, zato ji je sledil, jo strpal v avto, odpeljal na plažo in jo z udarci spravil na tla.
Kako pereča težava je radikalizacija najstnikov v tako imenovani 'moškosferi', govorijo podatki, da naj bi se v Združenem kraljestvu kot posledica nasilja do žensk zgodili kar dve smrti na teden.

Za oceno serije s stališča psihologa smo se obrnili na psihologa Matica Munca, ki se je pri svojem delu veliko ukvarjal prav s težavami mladih.

Britanski psihologi opozarjajo, da predvajanje serije Adolescenca dijakom morda ni najboljša odločitev, saj bi lahko nekateri dijaki v ravnanju Jamieja prepoznali vzor. Kakšno je vaše mnenje?
Nedvomno bodo tudi taki odzivi, ampak zato je takšne vrste pobuda dobra; pa tudi tvegana. To ni edini odziv, ki bi ga lahko imeli mladi. Mladi ne bodo imeli točno takšnega odziva, kot ga mi pričakujemo.

Pomisliti moramo tudi na tiste, ki sami doživljajo nasilje. Kakšen sprožilec lastnega doživljanja bo zanje serija. Bodo pa tudi nekateri, ki se jim bo zdelo to popolnoma brez zveze.
Seveda je upravičen razmislek, da bo lahko predvajanje za posledico imelo identifikacijo, ampak ravno to je argument za to, da se serijo splača predvajati, ampak – in to je velik ampak – potem je treba voditi zelo poglobljen in dolg dialog z mladimi.

Zgolj predvajanje serije je nevarno.

Je pa samo gledanje manjši del. Večji angažma pomeni velike kadrovske potrebe. Potrebujemo ljudi, ki bi se bili na dolgi rok pripravljeni z mladimi pogovarjati o teh temah in ki bi upoštevali točno to, da se nekateri lahko identificirajo z junakom in nekateri mogoče slavijo njegova dejanja.

So smiselna priporočila nekaterih psihologov, da naj najstniki Adolescenco gledajo zgolj v spremstvu odraslih oziroma kompetentnih odraslih, ki lahko serijo sproti tehtno komentirajo?
To je nujno. Ravno zato je ta ideja o predvajanju v srednjih šolah hkrati tako odlična in hkrati tako slaba. Težko si predstavljam – tudi glede na razsežnost Velike Britanije –, kdo vse bo to, torej pogovore, kadrovsko podprl in kdo je za to usposobljen. Torej predvajanje je odlična ideja, če je to pospremljeno s komentarjem; pa ne samo s komentarjem, ampak predvsem z res dolgotrajnim vodenjem razgovorov z mladimi, kar bi pomenilo velik del šolskega časa in ne le enega srečanja. Konec koncev je tudi serija dolga, kar pomeni, da je to neki kontinuiran proces.

Na neki način se skoraj zdi, da Adolescenca bolj nagovarja starše kot pa najstnike. Bi lahko bil to pravi vtis?
To je pravzaprav razmislek, o katerem skoraj nikoli ne vodimo pogovora, torej da so medijske vsebine in akcije narejene s stališča odraslih. In mislim, da so tisti, ki bi serijo morali videti prej kot najstniki, pravzaprav starši; pa tudi marsikateri šolski delavci, tudi v spremstvu mladih.
Dejstvo je, da mladi pri izdelavi serije niso sodelovali. Sodelovali so kot poustvarjalci, ne pa kot scenaristi. Bogve kaj bi mladi naredili, če bi imeli proste roke pri snemanju serije o svojem svetu.

Res je, da so takšne akcije zelo pogosto nekoliko narejene za prepričevanje prepričanih in narejene so za odrasle. Odrasli jo delajo za odrasle. Veliko vprašanje je, kakšen domet pa bo serija imela med mladimi. Ampak ravno to je del tega procesa, da ni gotovo, kakšen bo rezultat.

Serija Adolescenca prikaže brutalnost življenja današnjih najstnikov. Bi se strinjali, da je prav zaradi mobilnih telefonov in družbenih omrežij življenje najstnikov postalo brutalno?
Mislim, da se odrasli v zelo majhni meri sploh zavedamo, kaj vse se dogaja na spletu in zato so mnogi tudi šokirani, ko to izvedo. Virtualni in realni svet sta popolnoma prepletena in seveda ta svet je brutalen, je poln nasilja in čudnih stališč, teorij zarote. Skratka vsak od nas je postal neke vrste medij, vsak objavlja, vsak poustvarja, vsak lahko to spremlja in mladi so s to kopico informacij res prenasičeni. Vendar spet, različne pobude in prepovedi tega ne bodo rešile. S to tehnologijo, ki se hitro razvija, moramo vsi živeti, tudi mladi morajo živeti s temi tehnologijami. Obenem pa je šolski prostor in sistem že nekaj desetletij isti. Svet pa se spreminja s svetlobno hitrostjo.