Carlos Carrera se je leta 2002 podpisal pod film El crimen del padre Amaro (Greh očeta Amara), v katerem je nastopil prav takrat vzpenjajoči se Gael Garcia Bernal. Zgodba o pokvarjenem duhovniku je ustvarjalcem samo v Mehiki prislužila 16 in pol milijonov dolarjev in tako presegla dotakratna rekorderja, kriminalko Amorres Perros (Pasja ljubezen) Gonzalesa Inarrita in komedijo Y tu mama tambien (Jaz pa tebi mamo) Alfonsa Cuarona. Toda kljub takratnemu uspehu in kritiški slavi Carrera štiri leta kasneje snema televizijske reklame, da obdrži svojo kariero nad vodo.

Ne "operira" brez imen
Kruta resnica je, da se izključno snemanju celovečercev lahko posvetijo le tisti mehiški režiserji, ki se na lovu za delom podajo na sever, v Hollywood. “Noben režiser ne more živeti od filma, razen tistih, ki so uspeli v Hollywoodu – in s tem mislim Alejandra Gonzaleza Inarrita, Alfonsa Cuarona and Guillerma del Tora”, je natančen Carrera. Režiser opozarja, da večino denarja, ki ga zasluži film, pobereta distributer in filmski studio, producent in še posebej režiser pa se morata zadovoljiti z drobtinicami.

Ramon Ramirez, predstavnik verige kinematografov Cinepolis, se brani, da v svojih dvoranah predvaja vse nove mehiške filme in da domačo produkcijo podpira tudi s filmskim festivalom Morelia. “Toda treba je povrniti stroške za izgradnjo kinodvoran in nenazadnje, tudi vsoto, ki jo je film vložil distributer.”

V resnici bi rad delal risanke
Carrera pravi, da njegov problem ni v pomanjkanju navdiha: spisanih ima kar nekaj scenarijev, med drugim tudi film The Marfa Lights, katerega snemanje bi stalo približno tri milijone dolarjev. Toda njegova skrita strast je animirani film: njegov animirani kratki film El heroe (Heroj) je leta 1994 dobil celo posebno priznanje na cannskem filmskem festivalu. Zdaj načrtuje svoj prvi tovrstni dolgometražni podvig, Seis y la Vaca (Šest in krava). Čeprav se pritožuje, se carrera obenem zaveda, da ima sam še srečo: “Posnamem približno en film na dve leti; večina režiserjev mora čakati po pet let.”