Jernej Gašperin je po diplomi na Akademiji za gledališče in film našel svoje mesto v ansamblu Mestnega gledališča Ljubljana. Še preden ga je pot zanesla med igralce, je resno razmišljal o študiju arhitekture. Toda prevladala je želja po nastopanju - tako pred kamero kot v gledališču, saj kot pravi sam, je zaljubljen v oboje.

Kljub vlogam v gledališču je Gašperin postal bolj znan širši javnosti s svojo vlogo v seriji Nova dvajseta, ki se vračajo na male zaslone z novo sezono.
"Marsikaterega igralca poznajo pri nas samo po vlogah v nadaljevankah, pa je to le zanemarljiv del njegovih kreacij," priznava Gašperin, a hkrati dodaja, da se je med snemanjem pridobil veliko dragocenih izkušenj. Še bolj kot televizija ga zanima film. Na veliko platno prihaja s filmom Utrip ljubezni, ki je pred dnevi doživel svojo premiero na sarajevskem filmskem festivalu.

A pred Gašperinom so zdaj novi izzivi v gledališču. Čez nekaj dni se bo v sklopu bralnih ustvaritev MGL-ja, ki so v prvi vrsti narjene za slepe in slabovidne in tudi vseh ostalih, začel s predstavo Romeo in Julija. Nato pa ga čaka sodelovanje z Nino Evo Lampič in sicer v predstavi Samorastniki. Simona Hamer bo napisala dramatizacijo besedila. "Zdi se mi, da bo zelo zanimiva," je priznal Gašperin.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Jernej, vračate se na male zaslone z likom Vikija – najmlajšega brata družine Rozman v seriji Nova dvajseta in hkrati tudi najbolj svobodnjaškega med vsemi tremi. Ima Viki tri osebnostne lastnosti, ki bi jih lahko projicirali nase? Bi lahko rekli, da se v nekaterih točkah ujameta?

Viki je v novi sezoni nekoliko dozorel. Začne se boriti in ni več tako občutljiv, kot je bil. Zdi se mi, da v življenju tudi sam spoznavam, da moram za stvari, ki so mi pomembne, spustiti roko v ogenj. Seveda pa osebnost vedno zori v odnosu do drugih in z Vikijem nama je skupno to, da sva oba odraščala z dvema bratoma. Zanimivo je, da imata tudi moja soigralca Gregor Gruden in Anže Zevnik, prav tako po dva brata. Bratski odnosi se mi zdijo posebni, ker so lahko izredno grobi, vendar se v tem skrivata velika ljubezen in pripadnost.

Pa ste doma tudi najmlajši?
Ne, doma sem srednji. Sem tretji otrok in drugi sin.

Nova dvajseta so prva serija, ko smo vas lahko videli na malih zaslonih: kakšen izziv je bil to za vas?
Velik. Tempo in intenzivnost snemanja serije sta zelo kruta, in ker smo v naši seriji predvsem igralci, ki smo zaposleni v gledališčih, je včasih vse skupaj videti precej kaotično. Vsi želimo, da bi bil končni izdelek čim boljši, in damo vse od sebe.

Kako poteka tipični snemalni dan, če mu sploh lahko rečemo dan? Verjamem, da je dinamika snemanja slovenskih nadaljevank popolnoma drugačna od tuje produkcije, kjer je pozornost cele ekipe usmerjena samo v en projekt.
Tipični dan se začne že dan prej. Vsak večer, ko sem prišel domov, po navadi dokaj pozno, sem se pripravljal za naslednji dan. Na setu se vedno mudi, zato je ključno, da si čim bolje pripravljen. Ker se serija ne snema kronološko, kot teče zgodba, lahko v istem dnevu snemaš sekvence iz osmega, osemnajstega, tretjega in prvega dela.
Tako sestavljamo mozaik, ki ga vidijo gledalci. Zjutraj vstajamo ob nemogočih urah, in če ekipa dobro začne dan, lahko do desetih, ko lovim minute, da ujamem vajo v MGL, posnamemo dve ali tri sekvence. Seveda se po vaji v gledališču vrnem na set in po poti med Nazorjevo in Vidovdansko, kjer smo večinoma snemali, poskušam spraviti vase kakšen grižljaj hrane, da ne bom imel na koncu snemanja 20 kil manj in me bodo naslednjo sezono morali zamenjati. Potem snemam do večerne predstave v gledališču. Zgodilo pa se je tudi, da sem moral na set še po predstavi. Ni dolgčas (smeh).

Dve leti sta minili od snemanja prve in druge sezone. Koliko je to oteževalna okoliščina za igralca, da se znova vživi v tempo snemanja in navsezadnje lik? Kaj prinese ta odmor?
Ko se dve leti ni nič govorilo, da bomo snemali naprej, sem mislil, da je zgodba zaključena. Na vse skupaj sem pozabil. Vmes so se rojevale druge stvari. Ko pa sem izvedel, da bomo nadaljevali, sem moral Vikija spet poiskati. In prav zanimivo je bilo prebirati, kaj so mu namenili scenaristi v drugi sezoni.

Kolikor sami spremljate slovenske serije, zakaj menite, da prihaja do dveh skrajnosti: na eni strani imamo serije, ki se poslovijo po prvi sezoni, na drugi pa serije, ki se ne znajo posloviti? Koliko s tem ostajajo relevantne?
Težko sodim. Mislim, da je gledanost zagotovo pomemben dejavnik, ampak ni edini. Čeprav so včasih možnosti zelo omejene, se mi zdi, da bi morali paziti na kakovost. To so izdelki, ki pridejo v naše domove. Marsikaterega igralca poznajo pri nas samo po vlogah v nadaljevankah, pa je to le zanemarljiv del njegovih kreacij. Kar je škoda. Ena žlahtna štorija, s katero si delimo scenarista Gregorja Fona, je našla svoje občinstvo. Ima tudi veliko dobrih elementov in si zasluži nadaljevanje. Zdi se mi, da jo ustvarja zelo produktivna ekipa.
Kadar pa se mi zdi, da v želji po večji gledanosti ustvarjalci spustijo raven, ki je za povprečno inteligentnega človeka žaljiv, pa postanem jezen.

Kakšen košček v vašem mozaiku ustvarjanja so Nova dvajseta?
Zagotovo gre za konstantno priložnost za snemanje oz. za stik s kamero. Film me privlači in želim si, da bi imel čim več priložnosti za nabiranje izkušenj. Vendar ko pride nadaljevanka na zaslone, sem jaz z mislimi že pri drugih projektih. Zame je bilo končano, ko smo nehali snemati. Seveda pa sem včasih zelo nezadovoljen, ko svoje izdelke vidim. Stvari bi rad izboljšal, popravil. Zdi se mi, da bi jih danes naredil čisto drugače.

Kakšna izkušnja je bila potem za vas snemanje filma Utrip ljubezni, ki je doživel svojo premiero na sarajevskem filmskem festivalu in kmalu prihaja tudi v slovenske kinematografe? To pa je tista filmska izkušnja.
Utrip ljubezni je bila zelo zabavna izkušnja. Režiser Boris Petković, je celo poletje govoril: »Mladi smo, lepi smo, radi imamo življenje, dajmo narediti film za mlade, ki bo imel svetlobo in tudi kakovostno enostavnost.« Izkušnja, kako sem rapal ob Zlatku, ki je pisec komadov v filmu, je dragocena. In velik izziv. Zlatko je vsekakor odličen rimoklepač. V svojem rapanju ima zelo lep »fluid«. Zelo sem se trudil, da sem se mu približal. Z Judito Franković, nadarjeno hrvaško igralko, pa sva zgradila ljubezensko zgodbo med raperjem in violinistko.

Kaj bi rekli, da je težje: rapanje ali plesanje? Namreč tudi v vlogi plesalca smo vas lahko že videli v nekaterih vlogah.
Meni je plesati težko. Verjetno je tistim, ki me morajo gledati, še težje (smeh). Ko sem izvedel, da je Viki plesni učitelj mi je kri kar malo zaledenela. Zakaj ni raje kuhar ali pa čevljar ... kar koli!!! Ampak pozneje sem bil zelo vesel komplimentov na račun njegovega plesa, ki jih je (presenetljivo) nekaj bilo. In ko sem potem mislil, da sem s plesom opravil, sem v MGL-ju dobil plesni solo v muzikalu.
Zdaj čakam na nove plesne ponudbe (smeh).

Glasba vam je zelo blizu. Kako se je začelo to glasbeno udejstvovanje?
Glasba mi ves čas predstavlja izziv. Naredil sem nižjo glasbeno šolo iz kljunaste flavte, vendar sem ta inštrument popolnoma zanemaril. Pozneje sem se naučil igrati kitaro za »kres priložnosti«. Nato pa sem v teatru večkrat sodeloval z glasbeniki, ki so delali glasbo za predstave in so mi kar porinili v roke inštrument, za kar sem jim danes zelo hvaležen. Pri Ivici Buljanu sem s kitaro spremljal Ditko Haberl, v eni njegovi predstavi sem poprijel za harmoniko, ki je do takrat nisem držal v rokah. V Cafe Dada sem se soočil z igranjem na klavir. Učenje inštrumentov mi je vedno v velik užitek. Škoda pa je, ker pozneje nikoli nisem našel časa, da bi znanje nadgrajeval.

Kaj vam je bližje gledališče ali film? Neposredni stik z občinstvom ali stik s kamero?
Zaljubljen sem v oboje. Želim si, da bi se na obeh področjih lahko razvijal. V gledališču je čarobnost trenutka. Potiš se, čutiš odnos z gledalci. Na filmu pa se ustvari druga intima in zgodbo zaupaš kameri. Lahko te pride poslušat čisto blizu in ji zgodbo lahko zašepetaš. Zdaj se veselim začetka vaj v gledališču, kjer v kratkem začnemo delat Samorastnike v režiji Nine Eve Lampič.

Za zdaj ste bili izpostavljeni – kar se tiče gledališča – s predstavo Gola. Kako je bilo ustvarjati takšno predstavo, kjer je več ekspresivnosti?
Rad delam v manjših skupinah, kjer je lahko posameznikov prispevek večji. Seveda to ni pravilo. Ampak ustvari se drugačna dinamika pri študiju. Do Nataše Barbare sem čutil močno strahospoštovanje in igranje z njo mi je predstavljalo velik izziv. Ona je velika soigralka in igrati z dobrimi soigralci, je nekaj najboljšega, kar se lahko igralcu zgodi. Mi je pa ta predstava še posebej dragocena, ker je združila najine poti.

Vas kaj moti, da vaju izpostavljajo zaradi starostne razlike?
Ne. Zakaj? Midva se imava super.

Če se vrneva spet k predstavi: Lev je zelo pasiven, Viki v Novih dvajsetih je precej zadržan. Nekako pa ju povezujeta bolj izkušeni ženski. Naključje? Ali kako gledate vi na to?
Morda je naključje. Ne vem. Mislim, da je bila stvar preprostejša. Nekomu sem ustrezal za določen lik in me je povabil k sodelovanju.

Danes mlajši igralci precej hitreje pridejo do bolj izpostavljenih vlog, kot so včasih. Se sploh še štejete za mladega igralca?
Seveda se štejem za mladega igralca. Pred mano so še kilometri. Vsak študij znova mi kaže, da so izkušnje dragocene. Učim pa se predvsem z delom in z napakami.

Je lahko ta mladost tudi izgovor?
Kot opravičilo za slab izdelek? Ne. Ne razmišljam na ta način.

Sami ste zelo hitro prišli do zaposlitve v MGL-ju. Katera študentska predstava mislite, da je prepričala vaše zdajšnje delodajalce?
(Smeh) Jah … to morate vprašati mojo direktorico Barbaro Hieng Samobor. Mislim pa, da mi je nekoč omenila, da se dobro spominja mojega Damisa v Molierovem Tartuffu.

Kdaj razmišljate, kakšna bi bila za vas pot, če bi po Akademiji ostal svobodnjak? Koliko težje je v tem primeru za mladega igralca? In koliko dobrih igralcev mislite, da se zaradi tega zgubi pri nas?
Mislim, da so svobodni umetniki v naši državi v nezavidljivem položaju. Prijatelji delajo za žaljivo majhne zneske, s katerimi težko pridejo skozi mesec. Če razmišljam, pravzaprav sploh ne vem, kateri od igralcev, ki je na svobodi, še gostuje po profesionalnih gledališčih. Njih si gledališča enostavno ne morejo več privoščiti. Res žalostno.

Kako vas je pot sploh zanesla na AGRFT?
Nisem imel namena študirati igre, niti nisem imel nobenih izkušenj, razen da sem rad obiskoval predstave. Takrat me je zanimala arhitektura. Šel sem na informativne dneve in kot dijak četrtega letnika imaš na voljo, da pogledaš dva študijska programa. Poleg Fakultete za arhitekturo sem šel pogledat še na AGRFT. Pravzaprav ne vem, zakaj. Morda zgolj iz radovednosti. Ko sem se vrnil domov, sem rekel staršem, da se bom vpisal na akademijo. Mislim, da me nista jemala resno. Sta se pa zresnila, ko sem bil sprejet (smeh).

Zanimivo: pri obeh gre na neki način za gradnjo. Pri igri za gradnjo lika, pri arhitekturi za gradnjo objektov. Ste kdaj premišljevali o teh vzporednicah?
Pri arhitekturi mi je bila všeč kombinacija med znanostjo in umetnostjo. Neka vizija, ideja mora skozi ogromno zelo konkretnih procesov, da postane izvedljiva in je na koncu oprijemljiva. Pri igri je razlika v tem, da so naše stavbe dosti bolj minljive. Namenjene so hipu. Živemu dogodku. Stiku. In morda pustijo sled le v naših občutkih in spominu. Kar pa je mogoče največ.

Če končava še z Novimi dvajsetimi … Po celem pogovoru bi lahko dejali, da »nova dvajseta« - torej novo pojmovanje dvajsetih za nekoga, ki je že v tridesetih, za vas ne bodo veljala. Ali se boste izgovarjali, da so trideseta nova dvajseta?
Ja, mislim, da ne. Sem zelo vesel in hvaležen, da imam službo. V Novih dvajsetih Viki nima te sreče in mislim, da še marsikdo z mojo letnico rojstva ne. Morda pa se mu posreči v drugi sezoni. Boste videli.